Sproščen sprehod skozi romane kakor po gozdu
Mimi Podkrižnik, predsednica kresnikove žirije Sklepna prireditev z razglasitvijo lavreata se bo začela ob 20. uri na ljubljanskem Rožniku
Ob oznanitvi letošnje deseterice ste bili pesimistično-optimistične volje, bralska izkušnja je bila po eni plati naporna, ker je bilo več slabih kot dobrih romanov, a hkrati ste ugotovili, da je razlogov za optimizem precej, med najboljše bi lahko uvrstili
več kot deset knjig. V Cankarjevi spominski sobi na Rožniku boste, domnevam, razpravljali o odtenkih.
Ni lahko izbrati naj deseterice, še manj določiti pet izvrstnih, o zmagovalnem romanu pa res, kakor pravite, odločijo odtenki.
Tudi tokratna prva peterica je krasna, vsak roman je v nečem presežek, naj gre za zgodbo, ki zrcali realnost, ali za kompleksno strukturo, za večplastnost pripovedi, vzporednost perspektiv, poetičnost, za izmojstren jezik. Bolj ali manj za vsemi pisanji je veliko raziskovanja, poglabljanja, znanja, najbrž tudi garanja, vsi lepo komunicirajo z bralcem. Toda nocoj se bomo morali na Rožniku znova zapičiti tudi v kakšen detajl, ki se morda zdi literarno manj prepričljiv, se pogovoriti o prepričljivosti kakšnega klišejskega upodabljanja, tudi idealiziranja, pa o kakšni meji dobrega okusa, če ta v književnosti sploh obstaja, še o kakšnem ponavljajočem se vzorcu, ki se ga lahko čuti, kot da je sam sebi namen ... A ne bomo samo pikolovski, ampak se bomo skozi vsak roman še enkrat sproščeno sprehodili kakor po gozdu, se vprašali, koliko je v njem svežine, koliko zmore nagovoriti in pritegniti, da bi se bralsko vedno znova poglobili vanj, kako dolgo nas še spremlja, potem ko smo enkrat že iz njega.
Ni prvič, da vas sprašujejo o umanjkanju ali pomanjkanju pisateljic v deseterici in peterici. Všeč mi je bil vaš lanski odgovor o odvečnosti politične korektnosti v literarnoodločevalskih zadevah. Ste dobili kak odziv na povedano?
V kresnikovi komisiji, v kateri so vsi glasovi enakovredni, ne moremo privoliti v spolne ali kakšne druge kvote, vodilo je dobra literatura.
Ah, vedno se oglasi kdo, ki udriha čez komisijo, če ne drugje, mu umanjka bontona na družbenih omrežjih. Seveda ob tem zamahnem z roko, ker najbrž ni prav veliko ljudi v Sloveniji, ki sproti prebirajo slovensko romaneskno produkcijo, tako kot jo naša in še kakšna komisija. Govorjenja na pamet vendarle ne moremo jemati resno, kajne? V kresnikovi komisiji, v kateri so vsi glasovi enakovredni, prav tako ne moremo privoliti v spolne ali kakšne druge kvote, vodilo je dobra literatura. Če se zdaj ozrem nazaj, smo v zadnjih štirih letih, odkar predsedujem žiriji, nagradili dve pisateljici in pisatelja. Nocoj bomo spet dobili lavreata, kar morda kaj pove. Mogoče se, če delujemo, kakor verjamemo, da je prav, na koncu vse lepo poravna sámo, spontano, nič na silo ... Čas je, da po dveh mandatih zaključim to poučno avanturo s sodobno slovensko literaturo.