Nisem zlatnik, da bi vsem ugajal
Avtobiografija Franca Rodeta O vijugasti poti skozi življenje slovenski kardinal pripoveduje na več kot 700 straneh
»Pokažem se tak, kot sem. Zgodba se lahko bere s simpatijo ali se z odporom zavrne, kar je povsem razumljivo. Stari francoski pregovor pravi: Nisem zlatnik, da bi vsem ugajal,« v svoji avtobiografiji Vse je dar piše kardinal dr. Franc Rode. Pri pisanju je imel pred očmi prijaznega, ideološko neobremenjenega in zrelega bralca, a ne bo se čudil niti nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskim zgražanjem.
Sedeminosemdesetletni Franc Rode, avtor številnih knjig, znanstvenih razprav in esejev, je obračun življenja napisal, ko se je pokazala prava priložnost. Ko je postal gospodar svojega dneva. Želja, da bi se izpovedal o svoji nenavadni vijugasti poti skozi življenje, je bila v njem že dolgo, šele leta 2011, ko je končal službo prefekta v kongregaciji za redovnike v Vatikanu, pa je bilo dolžnosti manj, materiala pa ogromno. Klicali so mladostni dnevniški zapisi in več kot polstoletna korespondenca s sorodniki, prijatelji, znanci ter njegov zanesljivi spomin. V nekem klepetu s prijateljem, pisateljem Alojzom Rebulo, mu je ta predlagal knjigo v obliki intervjuja, a forma vprašanje-odgovor ga je hitro začela omejevati. »Odložil sem vprašalnik, se prepustil spominu in svobodno zaplaval v toku časa,« piše v uvodu.
Želel je prebuditi narod
Tako smo z mladim Francem v njegovih srečnih otroških letih na Rodici in mladosti, ki je zaznamovana z vojno, šolanjem v avstrijskih taboriščih in nenadnim odhodom družine v Argentino. »Bi bila ta prešerna in sproščena mladost mogoča v domovini?« se sprašuje. Bralec je z njim tudi, ko odide na študij v Rim in ga pot nato zanese v Pariz, kjer je posvečen v duhovnika in kjer doktorira. Februarja 1965 se vrne v domovino kot kaplan pri sv. Jožefu v Celju in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1973 postane konzultor Tajništva za neverne v Vatikanu in začne se obdobje, ki ga označi kot potovanje skozi puščavo; leta anonimnega udejstvovanja, sprejemanje obiskovalcev z vseh koncev sveta, samotna delovna soba.
Šestega aprila 1997 prejme škofovsko posvečenje in postane ljubljanski nadškof, za svoje geslo pa izbere besede (»v njih se prepoznam«) iz Trubarjevega Katekizma: Stati inu obstati. Imenovanje ga ni presenetilo niti razveselilo, pač pa je v njem vzbudilo oster čut odgovornosti.
Knjiga
Vse je dar
Preden je prišel v Ljubljano, je izdelal pastoralni načrt z odločenostjo, da ga izpelje kljub pomislekom pri duhovnikih ali zunaj cerkve. »Želel sem prebuditi ta narod, ki je ponižan in žaljen prestal komunistično diktaturo, ga prepričati o neslutenih energijah, ki jih nosi v sebi, in o sposobnosti, da se dvigne na višjo raven duhovnega življenja v svobodi in radosti.« A hladen, kot piše, »celo sovražen odnos do mene« ga je boleče presenetil. »Hotel nisem nič drugega kot normalizacijo položaja Cerkve v slovenski družbi po zgledu sosednjih držav. Oni pa so videli v tem poskus nasilne rekatolizacije, vračanje v stanje pred drugo svetovno vojno, klerofašizem itd.« Po sedmih letih škofovske službe je bil februarja 2004 imenovan za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja ter spet odšel v Rim in bil tam marca 2006 imenovan za kardinala. Leta 2010 je obhajal zlato mašo, službo prefekta pa zapustil pred dobrim desetletjem.
Pokončna drža svetovljana
Prva tretjina knjige zajema čas do vrnitve v Slovenijo, veliko strani pa nameni prav svojim srečanjem in doživljanjem posameznih sodobnikov in temam, ki so pred leti odmevale tudi v javnosti. Kot pravi urednica pri Celjski Mohorjevi družbi Tanja Ozvatič, je knjiga pričevanje svetovljana o globoki ukoreninjenosti v slovensko zemljo, je odkrito razgaljanje mladostnih sanj, hrepenenj, zahtevnosti do samega sebe, ki je verjetno odgovor na imanentno dano stremljenje k veličini in junaštvu. Urednica meni, da bodo bralca presenetile avtorjeva osupljiva literarna moč, razgledanost v literaturi, glasbi in umetnosti nasploh ter odkritost, s katero razgalja nekatera svoja najgloblja doživetja. »Tudi čisto posvetna, za katerimi pa vedno išče izraz božje ljubezni in najvišje lepote.« V uredništvu so avtorja sicer opozorili na nekatera mesta, ki bi si jih bralci lahko napačno razlagali in bi vzbudila napačen odziv, a je stal za svojimi besedami, in niso ničesar spreminjali. »Tudi iz tega, kot iz vse knjige, veje pokončna drža svetovljana,« dodaja Ozvatičeva.
Franc Rode si ob koncu knjige zastavi več vprašanj: »Kaj sem hotel? Kaj sem iskal? Kaj me je gnalo v življenju?« Odgovori si, da so bile to veličina, lepota, radost, svoboda, skratka, polno in bogato življenje. »In če pomislim, za vsem tem – večnost, tiefe, tiefe Ewigkeit, kot pravi Nietzsche. Pravzaprav On.« In kaj je dosegel? Bili so trenutki svetle radosti, izjemno občutje bivanja kot daru in svobode, milosti čistega prijateljstva in obdobja neizrazno lepe božje bližine. Vendar vse to bolj kot privid in slutnja. Njegova zgodba je zgodba popotnika, ki je iskal in tipal za nedosegljivim.