Sodišče lahko določi skupno starševstvo brez soglasja
Družinski zakonik O tem, da po treh letih zakon še ni zaživel v celoti, smo se pogovarjali z vrhovnim sodnikom Matejem Čujovičem
Rejništvo v Sloveniji traja v povprečju 7,27 leta, v zadnjih letih se celo podaljšuje, čeprav družinski zakonik omejuje trajanje za ukrepe, ki posegajo v starševsko skrb, na tri leta. Zakonik se je začel uporabljati že aprila 2019, rejništvo pa ni edino področje, na katerem še ni zaživel v celoti.
Družinski zakonik je uvedel veliko novosti, povezanih s prenosom pristojnosti za odločanje s centrov za socialno delo na sodišča. »Tukaj se sodna praksa še vzpostavlja. Zadev je veliko, sodniki se prilagajajo, prav tako se morajo ljudje navaditi hoditi na sodišča za zadeve, za katere jim prej ni bilo treba. Vsekakor je za oceno učinkov še prezgodaj,« je komentiral vrhovni sodnik.
Ena od pomembnih sprememb, ki jih je nova zakonodaja prinesla na področju starševske skrbi, je, da lahko sodišče ob razvezi prisodi skupno vzgojo in varstvo otrok. »Po prejšnji ureditvi sta se lahko starša le prostovoljno dogovorila, da bosta po razpadu zakonske zveze še vedno skupaj izvajala starševsko skrb. Če se nista mogla dogovoriti, sodišče ni moglo mimo njune volje. Ni moglo odločiti, naj še naprej skupaj skrbita za otroke, čeprav sta se razšla. Družinski zakonik pa to omogoča,« je pojasnil Matej Čujovič in dodal, da to izhaja iz po njegovem mnenju pravilne predpostavke, da je z vidika otroka popolnoma nepomembno, v kakšni zvezi sta ali nista starša. »Ni mi všeč miselnost, ki nekako prevladuje v družbi, da je po razpadu zveze treba tudi otroke razdeliti kot stvar. To je narobe. Otrok ima oba starša prej in ju ima tudi po tem. Skupno starševstvo bi moralo funkcionirati ne glede na razvezo, starša bi se morala še naprej dogovarjati,« je prepričan vrhovni sodnik, ki pa priznava, da v praksi poznamo primere, ko skupno starševstvo iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogoče. »Zlasti kadar gre za res visoko stopnjo konflikta med staršema oziroma je bilo prisotno nasilje ali spolna zloraba. Nečloveško bi bilo v takih primerih zahtevati, da bi se morali dogovarjati. V takih primerih sodišče odloči, da zaupa otroka v vzgojo samo enemu od staršev.«
Pomembne odločitve še naprej sprejemata oba
Po njegovih izkušnjah je kar precej nejasnosti, kaj pomeni zaupanje v varstvo in vzgojo. »Laično pogosto slišimo, da je nekdo dobil skrbništvo, a je pravno gledano to nekaj drugega. Pod skrbništvo sodišče postavi odraslega človeka, ki ne more skrbeti za svoje pravice in koristi, ali otroka, za katerega starši ne skrbijo. Zaupanje v vzgojo in varstvo pa pomeni odločanje o vsakodnevnih zadevah otroka, na primer, kaj bo jedel, kdaj bo šel spat, kaj bo oblekel za v šolo. Vsa druga, bolj pomembna vprašanja, kot so, katero šolo bo obiskoval, vpisovanje v prostočasne dejavnosti in podobno, pa ostanejo še naprej njuna skupna odločitev. Dejstvo, da je otrok zaupan v varstvo in vzgojo enemu od staršev, ne pomeni, da samo on odloča o teh stvareh. In to je veljalo že prej, tega ni uvedel družinski zakonik, novost je le, da lahko sodišče zapove skupno varstvo in vzgojo, čeprav se starša s tem ne strinjata,« je poudaril Matej Čujovič. Za zdaj do vrhovnega sodišča še ni prišel noben primer, ko bi se kateri od staršev pritožil na sodno določeno skupno starševstvo. Sodna praksa se še razvija.
Kaj skupno starševstvo pomeni za preživnino? »Če je starševstvo skupno, v primerih, ko otrok z obema od staršev preživi enako ali približno enako časa, težko govorimo o plačevanju preživnine, ker vsak za otroka poskrbi v času, ko je z njim. Tu se lahko pogovarjamo o neke vrste finančni izravnavi, kadar imata starša zelo različne dohodke. Otrok mora imeti tak standard po razpadu zveze, kot ga je imel prej. So pa oblike skupnega starševstva lahko zelo različne in je čas, ki ga otrok preživi z enim in drugim staršem, razporejen neenakomerno. V teh primerih za določanje preživnine lahko uporabimo enake vatle, kot da bi bil otrok zaupan v vzgojo in varstvu enemu od staršev.«
Sodišče mora gledati predvsem na otrokovo korist, po mnenju Mateja Čujoviča pa so ob dolgotrajnih in konfliktnih razveznih postopkih pogosto zadaj premoženjski interesi partnerjev.
Stiki z različnimi vatli
Med točkami, kjer nastajajo spori po razvezi, so stiki. »Pravica do stikov je predvsem pravica otroka, da ima stik s starši in z osebami, s katerimi je družinsko povezan in je nanje čustveno navezan. Stik med starši in otroki je ustavna pravica, pravica stika drugih oseb z otrokom in otroka z njimi pa je zakonska, črpa iz pravice do družinskega življenja in se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru,« je razložil sogovornik. Odnos med otrokom in staršem, ki se s pravico do stikov zagotavlja, je po mnenju strokovnjakov zelo pomemben za zdrav otrokov razvoj. »Evropsko sodišče za človekove pravice pusti državam pri poseganju v starševsko skrb, pri odvzemih otrok in nameščanju v zavode precej proste roke, zelo strogo pa je pri stikih, pri katerih zahteva aktivno delovanje države pri njihovem vzpostavljanju in vzdrževanju.«
Preprečevanje stikov je kaznivo. Če starš noče imeti stikov s svojim otrokom, pa se zdi, da so določila manj stroga in da tudi družinski zakonik ni posegel vanje. »Vprašanje je, ali so taki stiki otroku v korist. Sicer pa menim, da je mehanizem za to v zakonu o nepravdnem postopku. Sodišče lahko v sklepu, v katerem odloča o otrokovih stikih, izreče tudi denarno kazen za primer, če starši ne ravnajo v skladu s tem sklepom,« je razmišljal Matej Čujovič.
Korak v pravo smer
Aprila se je iztekla doba – ki so jo v družinskem zakoniku opredelile prehodne določbe – prenosa pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča, kar pomeni, da bi morale upravne odločbe centrov, ki se nanašajo na ukrepe za varstvo otrokove koristi, nadomestiti sodne odločbe.
»Družinski zakonik je zelo dobra zakonska podlaga in absolutno korak v pravo smer, bo pa trajalo še kar nekaj časa, najbrž leta, da se bo družba temu prilagodila. Treba je preseči miselnost, da je otrok kot stvar. Otrok je samostojna oseba, s svojimi človekovimi pravicami od rojstva dalje. To morajo sprejeti tudi starši, ki praviloma najbolje vedo, kaj je prav zanj, zanj skrbijo, ga imajo radi, ga v skladu z ustavnimi pravicami vzgajajo in izobražujejo, do točke, do katere so te pravice kompatibilne z otrokovimi. Če ne gre, je treba pravice staršev podrediti pravicam otrok,« je strnil vrhovni sodnik.
• Družinski zakonik se je začel uporabljati že aprila 2019.
• Pristojnost odločanja se je preselila s centrov za socialno delo na sodišča.
• Sodna praksa na tem področju se šele vzpostavlja.