Kaj vse je vtkano v xinjianški bombaž
Zasuk Zahod je desetletja prenašal kršitve pravic kitajskih delavcev, zdaj pa noče ničesar, kar je bilo izdelano v Xinjiangu
Tako kot je v davni preteklosti svilna cesta določila obrise globalizacije, bo zdaj, kot se zdi, bombažna cesta označila kažipote deglobalizacije. Odkar je začel 21. junija v ZDA veljati nov zakon o preprečevanju prisilnega dela Ujgurov, imajo ameriški cariniki pravico in dolžnost ustaviti vsako blago, o katerem posumijo, da je povezano s kitajsko avtonomno pokrajino Xinjiang, da torej vsebuje (pa čeprav najmanjši) delček nečesa, kar so pod prisilo izdelale ujgurske roke.
Konkretno se to nanaša na xinjianški bombaž. Odkar se je daljnogled Zahoda pred nekaj leti usmeril proti človeškim pravicam Ujgurov oziroma, bolje rečeno, kršitvam njihovih pravic, smo videli vrsto dokumentarnih posnetkov, na katerih je očitno, da morajo tam številni mladi ljudje oditi od doma in se kot obiralci preseliti na oddaljena bombažna polja. Nedavno smo na videoposnetkih iz prevzgojnih taborišč videli, kako so ujgurski kaznjenci prisiljeni izdelovati različne izdelke, namenjene izvozu. Vse to nas je seveda zelo pretreslo.
Problem je v tem, da nobenega Američana ali Evropejca dolgo ni kaj dosti zanimalo, od kod prihajajo bombažne majice, športni copati in druga oblačila, pod pretvezo te namerne ignorance, obogatene z dostopnimi cenami, pa so velike družbe brez slabe vesti v svoje znamke vtkale bombaž iz Xinjianga.
Znane družbe
»Sledi xinjianškega bombaža« so našli v majicah in srajcah Adidasa, Pume in Huga Bossa, in to celo po tem, ko so nemške družbe obljubile, da bodo svojo bombažno cesto preusmerile k drugemu viru te plemenite surovine. Hugo Boss je lani objavil, da njegovi »globalni standardi […] ne tolerirajo prisilnega dela«, Puma pa je še pred dvema letoma zatrdila, da »nima ne neposrednih ne posrednih poslovnih odnosov z nobenim proizvajalcem v Xinjiangu«.
Toda raziskovalci v zahodnonemških laboratorijih so s pomočjo izotopne analize v teh izdelkih nedavno odkrili »odtise prstov« xinjianškega bombaža, s tem pa po vsej verjetnosti tudi ujgurskih rok, tako da bi bilo bolj pošteno, če bi vse te znane družbe priznale, da ne morejo biti povsem prepričane, do katerega polja vodi vsaka bombažna nit, vtkana v njihove izdelke.
Dvajset odstotkov vsega bombaža, ki ga uporablja tekstilna industrija po svetu, prihaja iz Kitajske, od tega več kot 90 odstotkov iz Xinjianga. Tako imenovani kitajski bombaž je namreč večinoma xinjianški.
»Če bo obveljalo izvajanje tega zakona, bo to resno ogrozilo normalno sodelovanje med Kitajsko in ZDA ter globalne industrijske in proizvodne verige,« je ob uveljavitvi tega zakona opozoril tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Zhao Lijian. »Če bodo ZDA vztrajale pri tem, bo Kitajska uvedla korenite ukrepe, s katerimi bo zaščitila svoje pravice, interese pa tudi lastno dostojanstvo.«
Cene navzgor
Kitajski mediji so opozorili na posledice takšnih omejitev, ki jih bodo občutili predvsem zahodni porabniki in vsi tuji proizvajalci. Odkar so začele ZDA lani preprečevati uvoz izdelkov, ki vsebujejo xinjianški bombaž, so se cene te surovine v primerjavi z letom 2020 dvakratno povečale, so zatrdili v Global Timesu, kar negativno vpliva na celotno tekstilno industrijo v Aziji in na prizadevanja ameriške vlade, usmerjena k preprečevanju inflacije.
Poleg tega, je navedeno v omenjenem časopisu, prihaja iz Xinjianga skoraj polovica svetovne proizvodnje polisilikonov in ogromno paradižnika (leta 2019 kar 62,8 milijona ton, kar je pomenilo 35 odstotkov svetovne proizvodnje). Vendar se Kitajska lahko opre na svoj velikanski trg, saj bo ta lahko sprejel večinski del blaga, ki ne bo imel odprte poti v svet, zato je najpomembnejše vprašanje, koliko bo zakon o prepovedi xinjianškega bombaža v resnici pripomogel k prenehanju kršitev človekovih pravic Ujgurov.
Na to vprašanje je skoraj gotovo mogoče odgovoriti negativno, je pa dokaj jasno, da bo pritisk, ki ga izvajajo ZDA in številne organizacije za varstvo človekovih pravic, vplival na globlje razmišljanje Evropejcev o lastni strpnosti do prisilnega dela, teptanja etničnih identitet in predvsem popolnega nespoštovanja delavskih pravic. Lahko bi celo rekli, da je v minulih nekaj desetletjih velik del Evropejcev z veseljem glasoval prav za vlade, ki so ohranjale tesne gospodarske stike s Kitajsko, čeprav ni bila skrivnost, pod kakšnimi pogoji delajo in živijo kitajski delavci, od katerih rok je bilo odvisno bistvo tega sodelovanja. Celo ko ni šlo za prisilno delo, so bili delavci, ki so v glavnem prihajali z revnih podeželskih območij, zaprti v tovarniških kompleksih, kjer so morali privoliti v vse pogoje, kot so šestdnevni delovni teden, deseturni delovnik in nobenega socialnega zavarovanja.
Tako bomo morali zdaj vsi stopiti na bombažno cesto, ki vodi v nasprotno smer od nekdanje svilne ceste. Čeprav ameriški predsednik Joe Biden razmišlja o odpravi carin na kitajsko blago, je pravzaprav tudi ta zakon, ki prepoveduje uvoz izdelkov iz Xinjianga, svojevrstna sankcija proti kitajski tekstilni industriji.
V Xinjiangu je trenutno nakopičenega tri milijone ton neprodanega bombaža (kar je približno milijon ton več, kot bi bilo običajno za ta del leta), naslednje obiranje bombaža pa se bo začelo že čez tri mesece. Medtem ko se cene bombaža po svetu dvigajo v nebo, je xinjianški cenejši kot kdaj prej. Nihče ga ne kupuje. To hkrati pomeni, da bo tudi kitajska tekstilna industrija, ki je lani ustvarila za več kot 300 milijard dolarjev izvoza in znašala blizu 10 odstotkov celotnega kitajskega izvoza, zdaj v veliki meri trčila ob zid.
Edini problem v tej zgodbi je, da se tako spoštovanje človekovih pravic na Kitajskem ne bo prav nič spremenilo. Le da mi s tem ne bomo več ničesar imeli … ali skoraj ničesar, kajti bombažne ceste, kot se je pokazalo, niso tako vidne in premočrtne.
• V ZDA je začel veljati zakon o preprečevanju prisilnega dela Ujgurov.
• Bo sploh pripomogel k prenehanju kršitev človekovih pravic Ujgurov?
• V Xinjiangu je nakopičenega tri milijone ton neprodanega bombaža.