Hišica iz kart
Na začetku tega leta je minister za gospodarstvo in podnebne politike iz vrst Zelenih Robert Habeck predstavil drzne načrte semaforske koalicije o razogljičenju Nemčije. Med vrsticami je dejal nekako tako: Izhodišča so katastrofalna, a z ekstremnim pospeškom bomo cilje do leta 2030 dosegli. Če so načrti o tem, da bo Nemčija v osmih letih naredila toliko kot v preteklih tridesetih letih, že takrat mejili na čudež, je v sedanjih razmerah jasno, da so nemški načrti izvedljivi le na papirju. Ruska invazija na Ukrajino, ki grozi, da bo postala stalnica v našem življenju, je energetske karte premešala na veliko škodo Nemčije.
Kako jih tudi ne bi, ko pa je nemška politika – odgovornost je tu na vseh strankah od CDU do SPD, pa delno tudi na Zelenih in liberalni FDP – svoje energetske načrte v celoti naslonila na poceni ruski plin. Ruski plin nemška gospodinjstva uporabljajo za ogrevanje, podjetja za proizvodnjo, država pa je ruski plin predvidela kot energent, na katerem bo temeljil prehod na obnovljive vire energije. Elektrarne na premog so nadomeščale elektrarne na plin, s čimer je Nemčija poskušala
Ujeta v past odvisnosti od ruskih energentov, Nemčija zaganja najbolj umazane vire energije in se tako še bolj oddaljuje od svojih drznih ciljev.
izboljševati bilance izpustov ogljikovega dioksida, ki so se slabšale zaradi zapiranja jedrskih elektrarn. Oziroma, natančneje rečeno, Nemčija izpuste znižuje tako počasi, da bo leta 2030 v zrak izpustila skoraj tretjino več izpustov, kot bi jih po lastnih načrtih smela.
In to napoved je minister Habeck dal še pred izbruhom vojne v Ukrajini. Ob napovedanih do pet let pomanjkanja in ekonomske krize le še nepopravljivi optimisti menijo, da bo Nemčiji čudež uspel. Svojevrstna tragedija je, da je prav zeleni minister tisti, ki mora spet zaganjati najbolj umazane nemške termoelektrarne, ki jih poganja rjavi premog, graditi terminale za utekočinjeni plin in podpirati črpanje nafte sredi morskih naravnih rezervatov na severu države. In da je predsednik CDU Friedrich Merz tisti, ki zagovarja podaljšanje obratovanja jedrskih elektrarn, ki jih je čez noč iz energetskih načrtov Nemčije izbrisala nekdanja kanclerka in predsednica CDU Angela Merkel.
Seveda nihče ni mogel napovedati vojne v Ukrajini in njenih razsežnosti, a nemški energetski načrti so že pred tem marsikje povzročali dviganje obrvi. Država se je odpovedala jedrskim elektrarnam, ne pa z vidika izpustov toplogrednih plinov in prezgodnjih smrti, ki jih ti povzročajo, močno spornim termoelektrarnam. Danes, ujeta v past odvisnosti od ruskih energentov, država zaganja prav najbolj umazane vire energije in se tako še bolj oddaljuje od svojih drznih ciljev. Še več, Nemci se po tem, ko so več let zaradi prav teh napačnih energetskih politik plačevali daleč najdražjo električno energijo v Evropi, zdaj spopadajo še z grožnjo zaradi pomanjkanja plina. Vlada Olafa Scholza je za letos z ukinitvijo okoljske dajatve na energente gospodinjstvom obljubljala v povprečju 300 evrov prihranka na leto, realnost pa je zdaj takšna, da jim zaradi podražitev plina grozi okoli 2000 evrov dodatnih stroškov. Industriji, tej punčici očesa vsakokratne nemške vlade pa ustavljanje proizvodnje in odpuščanja.
Nemška energetska politika se je sesula kot hišica iz kart. In podobno se posledično dogaja tudi z okoljsko politiko. Tudi na področju mobilnosti. Draginja, pomanjkanje nekaterih ključnih surovin in velike težave v dobavnih verigah bodo onemogočile tudi drzne nemške načrte o 15 milijonih električnih vozil na cestah do leta 2030. Minister za finance Christian Lindner ima zato še kako prav, ko nasprotuje prepovedi avtomobilov z motorjem na notranje zgorevanje v EU po letu 2035. Pred Nemčijo, Evropo in svetom so zelo nepredvidljivi časi. Že dolgo ne živimo več v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je svet preveval optimizem o koncu zgodovine. In v tako negotovih časih ni dobro graditi novih hišic iz kart, ki bi hitro bližajočo se krizo še podaljšale.