Alpinistični dnevnik
20. DEL
Zunaj tuli veter, kakor bi hotel kočo odnesti. Vreme je lepo, samo precej mrzlo. Veter, mraz in neprespana noč so Slavcu vzeli voljo. Pravi, da v takem ne gre nikamor, da bova samo zmrzovala. Jaz še naprej sitnarim, a dosežem le to, da Slavc zasede moje mesto in končno zaspi. Z Marjanom jeva in kuhava za ostale, jaz pa kolnem veter in gnečo v bajti, pa tudi Slavca, seveda potihem.
Ko se vzpenjamo po Dolgih stenah na Grintovec, veter malo poneha, a ko gledamo Štruco, tisto zajedo in trebušasto streho, tudi Slavc začne preklinjati. No, kar je, je, pa drugič. Po poti slikamo, da je veselje, na vrhu krstimo oba pripravnika, nato pa počasi sestopamo, se sončimo, klepetamo in delamo načrte. Slavc pravi, da ne bo nikoli več takole odnehal. V koči še pojemo, da ne bomo domov nosili, nato pa jo mahnemo k Suhadolniku na mošt. 18.–19. april, sobota–nedelja Triglav
V soboto popoldan sva se s Francijem odpeljala v Mojstrano. V Krmi sva morala natakniti dilce na noge, kmalu pa še Avčinove polovičke, ki pa so slabo prijemale, ker je danes tako čudno toplo. Kar čuti se, kako potegne jug. Počasi začne malo temneti in stene žarijo v zahajajočem soncu. Tudi to ti je raj za nas, tale Krma. Mogočna stena Draškega vrha ne zaostaja dosti za triglavsko. Ko prideva na mesečino, pojeva, sever, ki je nenadoma zapihal, pa naju požene naprej. Vetrova se tepeta. Prekrasna noč nama pomaga premagovati strmino, utrujenost, ki leze v kosti, pa ni prav nič neprijetna. Človek bi se pretegnil, in to z veseljem. Franci je smučarski tekač in hodi kakor zares, na nekaj sto metrov pa se ustaviva in uživava, samo molčiva in uživava. V takih trenutkih me pograbi, da bi se pretrgal. Čutim, kakor da sem del ponosne, v mesečini žareče stene, da sem stolp na grebenu, popolnoma naravno je, da sem tukaj, saj spadam sem, v gore. Kaj bi opisoval to noč, to se ne da brati, to je treba doživeti. Vsak trenutek v gorah, naj sije sonce ali luna, treska in lije kakor iz škafa, tudi če riješ preko pasu po pršiču in ti veter zmrzuje nos, vsak trenutek v gorah je pesem. Napore pozabiš, lepote pa ostanejo, zlijejo se v celoto, v ljubezen do gora in do vse narave. V srcu ostane nemir, hrepenenje, nikdar več ne boš imel miru, predan si, nikdar več ne boš zadovoljen, vedno hočeš še višje, še dlje. Ko bi me mogli razumeti, veseli bi bili, kadar grem zopet v hribe, kamor spadam, ne pa da mi govorijo o nevarnostih, nesrečah, o smrti. V gorah ni ne nesreče ne smrti, tu je le sreča in zlitje z naravo, tu je neskončnost. Kaj mi pomeni življenje brez gora?
Na podstrehi poiščeva ključ in si v lovski koči skuhava juho, malo se bova ulegla, polnoč je proč. Oči nama padejo skupaj in štiri je ura, ko kakor mesečna zapustiva kočo. Naprej je sneg trd in hodiva brez smuči. Sonce vzhaja, Franci vodi kot za stavo, jaz pa sopiham za njim in imam trening za krepitev volje in za samopremagovanje. No, tako grozno tudi ni, le smučarski tekač nisem. Ob pol šestih sva že na Kredarici. Na vrh gre počasi, treba je veliko previdnosti, sneg lahko vsak čas poči. Po grebenu od Malega Triglava naprej je bolje, bolj mrzlo je, včasih pa morava snežni greben kar zajahati, ogromno snega je še tu gori. Na vrhu lenariva, nikamor se nama ne mudi, čeprav ni nevemkako toplo. To so najlepši trenutki, kar sem jih preživel na Triglavu.
Ko se vračava, je sneg pod malim Triglavom še nevarnejši, a vse gre srečno. Vreme se bo pokvarilo, preveč je vroče za te višine. Na Kredarici še malo pozabavava vremenarja, nato pa se spustiva proti Krmi. Sneg je slab, zato ne divjava in raje uživava. Slečeva puloverje, kmalu pa tudi srajci izgineta v nahrbtnik. Stene naju vse bolj vlečejo, hitro naj se malo obletijo, da bomo lahko zopet pričeli. Opazujeva južno steno Temena. Še so deviške stene pri nas. Na naju napravi močan vtis in že se vzpenjava po njej, pehava se vsak centimeter. Spodnji del je popolnoma gladek, kakor marmornata plošča, naprej pa se vlečejo previsni stebri, kamini in poči. To bi bilo nekaj za mladino.
Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika (samozaložba PD Kranj) lahko za 19,90 evra kupite na spletni strani prodaja.pdkranj.si, pri Planinski založbi ali v Slovenskem planinskem muzeju. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.