Utemeljitev žirije

Roman Rozina: Sto let slepote

Romaneskno popisati dolgo stoletje v samo eni knjigi zmorejo redki. Še redkeje se v slovenski literaturi pripeti, da je nemirno 20. stoletje opisano tako filigransko, kakor je to v romanu Sto let slepote na 550 straneh uspelo pisatelju Romanu Rozini. Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben 'boj na požiralniku'. V rudarskem revirju je podzemni svet prepleten z jaški, zato se v Podgorju, avtorjevi imaginarni vasici, dvignjeni v Zasavju, zemlja neizprosno udira ter golta vase rodovitno prst, domove in še vse nefizično: prihodnost tamkajšnjih kmečkih ljudi. Ko se maja 1900 spet razpoči teren, se prav tako za Knapove usodno prelomi čas. Spustijo se v dolino, v življenje v delavski koloniji, oče še globlje v jamo, da bi, kakor zapiše Rozina, 'kot rudar hodil dražit hudiča'. Od tod naprej avtor vodi bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke, še za vse drugo, s čimer je na široko postreglo 20. stoletje in je odmevalo v slehernem zakotju. V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik. Iz gosto tkane pripovedi resda veje rahlo idealiziranje junakov, tudi mitiziranje okolja, vendar ne moteče, kaj šele slepo. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Roman Rozina zna videti.