Izziv s »sosedom« Rogličem bi ga vsekakor mikal
Kajakaštvo Olimpijski in evropski prvak Benjamin Savšek o domači tekmi v Tacnu, posebnostih proge, podvigu v Tokiu ...
Benjamin Savšek, ki je na lanskih olimpijskih igrah v Tokiu zablestel z zlato lovoriko v slalomu na divjih vodah, je s kanujem sijajno zaveslal tudi v letošnjo sezono. Potem ko se je konec maja v Liptovskem Mikulašu ovenčal z naslovom evropskega prvaka, se je na zmagovalni oder povzpel tudi minulo nedeljo v Krakovu, kjer se je med elito izkazal z drugim mestom. Vrhunsko formo si želi unovčiti tudi pred svojimi navijači v Tacnu, kjer bodo danes kvalifikacije (9.00/14.15) za tretjo letošnjo tekmo za svetovni pokal (kanuisti se bodo v polfinalu med seboj merili v nedeljo od 9. ure naprej, kajakaši pa pa jutri ob enakem času). V intervjuju za Delo je 35-letni Ljubljančan razgrnil svoja pričakovanja, razkril posebnosti proge, od katere je odraščal le streljaj stran, podoživel je lanski podvig na Japonskem, spregovoril tudi o »sosedu« Primožu Rogliču ...
Z izvrstnimi dosežki, ki jih kot po tekočem traku nizate letos, ste si še okrepili samozavest, kajne?
Za menoj je zares odličen štart v novo sezono, dosegel sem spodbudne rezultate, med katerimi kajpak najbolj izstopata naslov evropskega prvaka in drugo mesto s prejšnje tekme za svetovni pokal. Poskušal bom ohraniti takšno osredotočenost in nadaljevati v podobnem slogu, pri čemer sem zdaj z mislimi povsem pri domači tekmi v Tacnu, ki se je seveda že zelo veselim. Upam na najboljše.
Ali je zaradi domače proge in navijačev pritisk v Tacnu večji kot drugod?
Če sem iskren, ga, recimo, med torkovo novinarsko konferenco tu še nisem čutil. Skoraj zanesljivo se bo to spremenilo že v kvalifikacijah in nato na tekmi, ko bodo gledalci zasedli tribune in začeli navijati za nas. Zagotovo bo na štartu navzoča tudi trema, verjamem pa, da bom znal unovčiti izkušnje, ki sem jih pridobil v več kot dvajsetih letih, kolikor že tekmujem v Tacnu, da potem ta pritisk ne bo vplival na moj nastop.
Zaradi številnih treningov poznate tukajšnje brzice skorajda kot lastni žep, kar je zagotovo velika prednost v primerjavi s tekmeci.
Da, vendar pa se tudi valovi malenkost spreminjajo, ker je to pač voda, ki se preliva levo-desno. Za nameček se lahko razlikujejo tudi postavitve in kombinacije vrat. Toda ocenjujem, da sem kljub vsemu sposoben preveslati progo hitro in brez napak. K temu bom stremel tako v kvalifikacijah kot nato v polfinalu. Želim se zanesljivo prebiti v finale in se potem v njem potegovati za najvišja mesta.
Vendar pa gre pri tem za slalom na divjih vodah, v katerem se ti ne izide vedno po načrtih in željah. V Krakovu se mi je, denimo, nazadnje zgodil dotik, pri katerem je bil le lasek vmes med mojo čelado in količkom. Zaradi tega so naše tekme pogosto sila nepredvidljive, nemalokrat o uvrstitvah pri vrhu odločajo že malenkosti, dve kazenski sekundi, ki jih prejmeš zavoljo takšnega dotika, ti lahko hitro pokvarijo dober rezultat.
Kako bi opisali glavne značilnosti tacenske proge?
Glavna posebnost je vsekakor štart oziroma največji padec, pri katerem je treba biti predvsem izjemno natančen pri spustu, da se ti čoln ne ustavi, ampak moraš poskrbeti, da ti »zleti« čez prvi del. Že na začetku je treba ujeti pravi ritem in v njem preveslati do cilja. Proga je sicer svetovno znana in zanimiva zaradi svoje divjosti.
Kako bo na razplet vplivalo to, da so jo prireditelji skrajšali za približno 30 metrov?
Zaradi tega bi utegnile biti razlike med tekmovalci izjemno majhne, tako da bo še toliko pomembneje ostati »čist« oziroma brez napak. Sleherni dotik bi te znal namreč še toliko bolj drago stati.
Ali bi jo lahko preveslali tudi miže?
Na treningu bi se je morda lotil kdaj z zaprtimi očmi, na tekmi pa se ne bi igral.
Zanimivo, da v Gameljnah, kamor se je že pred časom preselil tudi Primož Roglič, zdaj živita dva olimpijska prvaka iz Tokia.
Moram reči, da ga – odkar živiva tako blizu – še nisem srečal. No, spoznala sva se že leta 2016 na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Tu imava pa očitno toliko obveznosti na različnih koncih sveta, da se najine poti še niso prekrižale.
Ali bi bil za vas izziv, da bi za en dan zamenjala vlogi?
Vsekakor! Zagotovo bi bilo zanimivo videti, kako bi se znašla v drugih športih. Sam se sicer rad usedem na kolo, vendar gorsko, s katerim se povzpnem na Rašico. Cestnega še nisem preizkusil; morda ga bom kdaj v prihodnosti, ko se s Primožem ujameva kje v Gameljnah in si izmisliva kakšen skupni izziv.
Kmalu bo minilo leto dni od vašega največjega uspeha. Mar še kdaj podoživite svoj šampionski nastop na Japonskem?
Še vedno ga imam pred očmi, zlata kolajna pa mi doma krasi vitrino na najvišji polici. Spomini nanjo so seveda čudoviti, vendar pa so olimpijske igre že za menoj, pred mano so nove tekme, obenem z enim očesom že pogledujem tudi proti naslednjim OI čez dve leti v Parizu. Boril se bom še naprej in upam, da mi bo tudi v prihodnje uspevalo tako dobro kot doslej.
Ste vraževerni?
Imam določene rituale oziroma procedure, ki se jih držim, še pomembnejše od njih pa je po mojem to, da verjameš vase. Da sproti bodriš samega sebe in se prepričuješ, da si sposoben poseči po vrhu. In da narediš vse za uspeh. Prav nič namreč ne pride samo od sebe.
Imam določene rituale, še pomembnejše od njih pa je po mojem to, da verjameš vase. In da narediš vse za uspeh. Prav nič ne pride samo od sebe.