Ptičja maija

Prve poletne dneve, odišavljene z vonjem cvetočih lip, ožarjene od sonca in osenčene z nevihtnimi oblaki, zvečer ozaljšata okus in vonj jagod ter prvih paradižnikov z domačega vrta, neprimerljivo bolj aromatičnih od tistih neuničljivih, ki so prišli iz več tisoč kilometrov oddaljenega rastlinjaka. Ko sonce pade za hrib, prija primerno ohlajeno pivo, v prijetni večerni sapici rosa na steklenici nekoliko dlje obstane.

Ti dnevi so preveč lepi, da bi jih človek prezgodaj končal. Zadnji termini rekreacij, koncerti, predpočitniška srečanja s prijatelji ... iz večera v večer se najde nov tehten razlog, da ne grem spat pred eno zjutraj. Ker živim tik ob gozdu in potoku, hiše ni pretirano težko ohladiti in tudi v najbolj vročih dneh in nočeh na našem koncu sicer spimo ob odprtih oknih in vratih, a moramo biti toplo pokriti, da nas ne zebe. Razkošje spanja ob odprtem oknu pa mi vsako jutro znova pokvari ptičja mafija, ki si je našla domovanje na vrbi tik ob oknu spalnice. Kako se reče tem pticam, ne vem in me niti ne zanima preveč. Vem, da jih ni malo in da se rade zbujajo zelo zgodaj, nisem preverjal, a povsem mogoče je, da razgrajajo že pred četrto zjutraj.

Ko me male beštije po komaj treh urah spanca zbudijo, se vedno vprašam, ali ni bila napaka, da sem sinoči spil le dve pivi. Če bi jih več, jih morda ne bi slišal in popoldne ne bi bil zaspan, ampak bi me samo bolela glava od mačka. Po drugi strani pa – če bi spil kakšno pivo manj in šel spat s kurami, bi se zbudil skupaj s ptičjo mafijo čil in spočit in bi lahko že ob pol petih počel kaj produktivnega. O tem bom še razmislil. Do tedaj pa mačkov Miškota in Rožice ne bom kregal, ko bosta odhajala na lovske podvige. Sploh nista spretna lovca, a ker mafija kot vsaka mafija razume samo jezik strahu, bodo morda jutri malo manj razgrajali.