Tudi homofobi so ljudje

Roman Kuhar doktor sociologije, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Sodobni homofobi čutijo, da postajajo ogrožena vrsta. Njihova večvrednost ni več samoumevna in to jih spravlja v obup.

red šestimi leti je neki homofob v ameriškem Orlandu v klubu LGBT pobil 49 ljudi. Novinar televizijske mreže CNN Anderson Cooper, ki je poročal s kraja dogodka, ni želel izgovoriti imena napadalca. Svoj nekajminutni vklop v program je izkoristil za to, da je naštel imena žrtev in njihovo starost. Imena je izgovarjal s cmokom v grlu, večkrat z daljšim premorom, s tresočim se glasom in globokimi vzdihi, s katerimi je zadrževal solze. Za vsakim imenom so se skrivale nasilno prekinjene sanje.

To jutro pred šestimi leti je bil moj facebook prežet z zgodbo iz Orlanda, z jeznimi in obupanimi glasovi ter pozivi k strpnosti. Danes, ko pišem to besedilo, je spet poln sveč in mavričnih zastav. Poln je obupa, strahu, jeze. Sobotno streljanje v okolici bara LGBT v Oslu je odneslo še dvoje življenj in zarezalo rane v bogsigavedi koliko osebnih zgodb.

Kako skeli homofobično nasilje, vem iz prve roke. Pred trinajstimi leti sem bil namreč v lokalu Cafe Open v Ljubljani, ko so ga napadli zamaskirani napadalci in pozivali k naši smrti. Čeprav sem ga preživel brez fizičnih prask, so se psihične brazgotine celile še dolgo potem. V glavi mi še vedno odmevajo obupani vzkliki panike, ko je v lokal priletelo nekaj, kar je prostor v hipu zadimilo. Takrat še nismo vedeli, da je to goreča bakla. Zdelo se je kot bomba, ki bo vsak trenutek eksplodirala. Nagonsko smo se umaknili v kot, najdlje stran od dima, in nemočno čakali. Nato so za trenutek v mojem spominu izginili vsi glasovi. Skozi tišino se je prikradla misel, da se bo tako končalo moje življenje. V tem resigniranem trenutku me je v hipu objela popolna mirnost. Ničesar več ne morem storiti. Nato se je zvok vrnil, slišal sem vpitje, krike, pritekle so solze ...

Homofobija je egotrip. Tisto, kar homofobi sporočajo sočloveku, je, da so več vredni od njega. Da so boljši. Bližje bogu. Skorajda bog. Da so standard in da naj se po njih merijo vse stvari tega sveta. Ego teh ljudi je sicer še kako krhek in nebogljen. Napaja se v sovraštvu, vedno znova se vzpostavlja z nasiljem in počuti se ogrožen ob sleherni raznolikosti. V svojem naravnem habitatu 21. stoletja – v spletnih komentarjih – sodobni homofobi sicer sporočajo, da v resnici nimajo nič proti skupnosti LGBT, ampak ... No, ta ampak nato odpre celo paleto razlogov, zakaj imajo vendarle nekaj proti. Zakaj so oni v resnici boljši ljudje, zakaj jim v

Ptej družbi za mizo pripada večji prostor in večji kos kruha pa tudi človekove pravice, ki naj zaščitijo njihovo večvrednost. Tudi homofobi so ljudje, mar ne?

Sodobni homofobi čutijo, da postajajo ogrožena vrsta. Njihova večvrednost ni več samoumevna in to jih spravlja v obup. Sovraštvo, ki ga trosijo naokrog, sicer delno uspeva, a vendarle se zdi, da je vse več ljudi spregledalo logiko tega ničevega egotripa. Zato ni presenetljivo, da se je v Sloveniji socialna distanca do istospolno usmerjenih v času razprave o obeh referendumih o družinskem zakoniku več kot polovico zmanjšala. Še v devetdesetih letih je skoraj 60 odstotkov vprašanih državljanov in državljank Slovenije trdilo, da ne želijo imeti homoseksualca za soseda, danes pa je ta delež le še 23-odstoten. V času obeh referendumov je sovražna retorika, polna laži, resda nagovorila jezno in glasno manjšino, a hkrati je bila ta injekcija sovraštva tudi družbeni katalizator. Večina je obrnila hrbet homofobičnemu sovraštvu, zapakiranemu v osladen celofan skrbi za otroke.

S homofobijo (in transfobijo) je tesno prežeta tudi ideologija patriarhalne kulture. Ta je prejšnji teden botrovala ukinitvi pravice do abortusa kot ustavno zagotovljene pravice v

ZDA. Preklic skoraj 50 let stare sodbe Roe proti Wade so v osnovi omogočili trije sodniki, potrjeni v času predsednika Trumpa. Nobenega dvoma ni, da bodo zdaj opogumljene populistične trumpovske konservativne sile poskušale poseči še po pravici do poroke za vse, ki jo je ameriško zvezno sodišče razglasilo leta 2015 in jo – tako kot pravico do abortusa – podpira 70 odstotkov Američank in Američanov.

Vendar ne patriarhalna ne homofobična kultura nista nujno povezani s politično konservativnostjo. »Žlahtni« konservativci, ki so na slovenskih tleh tako rekoč izumrli, v 21. stoletju sicer ne ploskajo ob istospolnih porokah, a razumejo, da vsem ljudem pripadajo enake pravice. Tudi abortus ni skladen z njihovimi moralnimi premisleki, a razumejo, da svojih parcialnih vrednot ne morejo vsiljevati drugim. Svoje parcialne vrednote lahko ščitijo in živijo prav zato, ker so hkrati zaščitene tudi vrednote preostalih ljudi. Prav ta logika je zapisana v človekove pravice kot univerzalni vrednotni princip. Vsak torej lahko izbira po svoji vesti in ne po vesti nekoga drugega. To je tisto, kar družbo drži v ravnovesju.

Posledice odločitve ameriškega sodišča so jasne: prizadele bodo predvsem tiste ženske, ki bodo rojevale otroke v revščino. Nekatere bodo tvegale svoje življenje pri mazačih. Še več otrok bo v sirotišnicah in v neskončnih rejništvih. Istospolnim parom, ki bi za te otroke lahko skrbeli in jim omogočili dostojno življenje, posvojitev onemogoča prav taista homofobična patriarhalna ideologija, ki želi imeti nadzor nad ženskim telesom. Toliko o tem, da gre res za otroke. Ob vseh nesrečnih zgodbah, ki jih bo prepoved splava prinesla v Ameriki, bi bilo treba v Sloveniji postaviti spomenik tistim pogumnim osebam, ki so leta 1991 trmasto vztrajale pri tem, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana v ustavo. Imele so še kako prav.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. države pa ne nujno opredeljene. Številne iščejo ravnotežje, predvsem zaradi ekonomskih in tudi političnih preračunov, kar pa postaja vse težje. In dlje ko bo vojna v Ukrajini trajala in hujše ko bodo njene posledice v svetu, težje bo krizo prevedriti. To na brutalen način spoznava tudi Nemčija, ki je prisiljena na smetišče zgodovine poslati celotno »merkeljansko« politiko lovljenja ravnotežja med svetovnimi velesilami.

Le upamo lahko, da investicijska iniciativa G7 in ponovna oživitev zavezništva liberalnih demokracij nista prišli prepozno in da ne spremljamo zadnjega rjovenja leva pred dramatično smrtjo. Posledice za življenje, ki nam ga zagotavljajo sodobne vrednote in, hočeš nočeš, pax americana, bi bile katastrofalne. Dovolj je pogledati v Hongkong. In ne slepimo se, da se čas pri nas ne more zavrteti nazaj in da danes samoumevnih pravic in življenjskega standarda ne moremo izgubiti. Prihodnost je bolj negotova, kot si morda mislimo.