Poštne zgodbe
Do zadnje kaplje krvi Ukrajincev
V Pismih bralcev 21. junija na 7. strani Dela sta dva prispevka, ki se ukvarjata z Ukrajino in položajem Slovenije v tej vojni.
V prvem Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)? Dimitrij Rupel polemizira s Spomenko Hribar, v drugem Vojna v Ukrajini – dva poziva vladi pa Andrej Cetinski piše o razlikah med dvema pozivoma: podpisnika prvega sta tudi dva nekdanja predsednika, Türk in Kučan, podpisnikov drugega pa je veliko, med drugimi ga je menda podpisal tudi Gregor Golobič.
Pismu Cetinskega v prid prvemu pozivu ni kaj dodati. Ravnanje slovenske vlade v skladu s prvim podpisom je edino koristno. Ne oporekam Ruplovemu poznavanju zunanjih zadev, saj je bil dolgo zunanji minister, česar tudi nikdar ne pozabi povedati, vendar njegov pristop vodi k naslovu tega sestavka. Centralna oblast Ukrajine s svojim ravnanjem ni povsem nedolžna, saj je zatirala rusko prebivalstvo na vzhodu in mu ni priznavala avtonomije, zato se mnogi s tega območja borijo na ruski strani. Putin je to le izkoristil, preprečiti pa je hotel vstop Ukrajine v Nato. Rupel se najbrž dobro spominja kubanske krize, ko so ZDA preprečile namestitev ruskih raket na Kubi. Nadaljevanje ukrajinske vojne je najbolj pogodu ZDA, ki imajo od tega korist in ki jim je, kot kaže, celo uspelo utrditi Nato in vanj zvabiti države, ki so se doslej držale ob strani.
Da gre Ukrajini nuditi humanitarno pomoč, za kar se zavzema Spomenka Hribar, mislim tudi sam. Rusija je premočna, da bi se pustila osramotiti, podpora Putinu pa najbrž ne kaže, da bi ga bilo mogoče vreči z oblasti in pripeljati pred sodišče za vojne zločince; sodila mu bo zgodovina. Rešitev problema so mirovni pogovori, v katerih bo Ukrajina opustila željo po članstvu v Natu in vzhodnim pokrajinam dala dovolj avtonomije, če se bo hotela izogniti njihovi odcepitvi. Tu dobivamo novo podobnost z jugoslovansko krizo in osamosvojitvijo Slovenije. Tudi takrat je šlo za željo Slovenije po večji, predvsem gospodarski avtonomiji, pristajali bi na konfederacijo ali asimetrično federacijo. Nerazumno ravnanje Miloševića in Tuđmana je to preprečilo in Jugoslavijo pognalo v vojno, iz katere smo Slovenci izšli z najmanj žrtvami, Makedonci z razumnim Gligorovom pa celo brez njih.
Naj dodam še svoj staro željo, to je izstop Slovenije iz Nata, kjer nimamo kaj početi; s članstvom le povečujemo stroške in smo vsaj moralno soudeleženi pri milijonih beguncev ter stotinah žrtev nesmiselnih posegov v Irak, Sirijo in Afganistan.
Jože Mencinger,
Ljubljana
Škoda zelo borbene ženske za neborbeno funkcijo
Ali: zakaj dati ostro in pogumno pravno bojevnico na »mehko« ceremonialno funkcijo, kjer sicer lahko včasih ostro zalaja, ugrizniti pa ne more? Na diplomatskem in vojaškem delu pristojnosti predsednika republike pa velika pravniška natančnost in doslednost tako in tako ni vedno zaželena.
Govorim seveda o napovedani kandidaturi odvetnice (ki je bila prej uspešna informacijska pooblaščenka, novinarka itd.) Nataše Pirc Musar za predsednico republike. Vse priznanje njenemu dosedanjemu delu – le z njeno oceno, da ji je funkcija predsednika republike na kožo napisana, bi se težko strinjal.
In tudi z motom njene kandidature, da ne bo molčala ob kršitvah človekovih pravic. Povzdigovati glas ob (žal povsod po svetu, ne le pri nas pogostih) kršitvah ustave in zakonov – in ne le povzdigovati glas! – je naloga drugih organov, ne predsednika republike. Njegova naloga je (na tem področju) predvsem predlagati na take funkcije ljudi, ki so to res sposobni in pripravljeni narediti – sam pa se do kršitev ustave javno opredeljevati le izjemoma, kadar bi le še to morda zmoglo preprečiti ustavno krizo.
S tem seveda ne mislim, da bi Marti Kos, Ljudmili Novak in drugim možnim kandidatom za to funkcijo manjkalo potrebne borbenosti in odločnosti. Mislim le, da je zelo škoda, če bi bile tovrstne nedvomne kvalitete Nataše Pirc Musar v bistvu izgubljene na funkciji, kjer se še »lajati« ne spodobi, kot bi hotel, ugrizniti pa sploh ne moreš. Sam bi to odlično in odločno pravnico najraje videl na mestu prihodnje varuhinje človekovih pravic, tudi dva mandata, če bi le zdržala – tam bi njene kvalitete tej družbi najbolj koristile, pa tudi njej osebno najbrž kljub izredni zahtevnosti te funkcije omogočile kar največje osebno zadovoljstvo z opravljenim delom. A tudi drugih zelo pomembnih operativnih funkcij, kjer take ljudi krvavo potrebujemo, ne manjka.
Odločitev je seveda njena. Če bo pri kandidaturi vztrajala, je vsekakor možno, da bo tudi izvoljena. Mojih prej opisanih »čudnih« pogledov na funkcijo predsednika republike namreč ogromna večina ljudi pri nas ne podpira – in tako bodo potem tudi glasovali. Za katere konkretne kandidatke ali kandidate se bodo odločili, bodo pa seveda pokazale šele volitve.
Matevž Krivic,
Spodnje Pirniče
V Sobotni prilogi 4. junija so bile v rubriki Prejeli smo pod naslovom Adijo, Pošta Republike Slovenije objavljene peripetije pisca J. Suhadolca s to pošto. Toda težave pisca očitno niso osamljene, saj sem sam doživel (ali doživljam) nekaj podobnega.
Pošta Slovenije mi je v sredini meseca maja letos dostavila pošto iz Amerike (gre za mesečnik), in sicer hkrati(!) za meseca marec in april, toda ne za mesec maj. Večjega cinizma si ne da predstavljati! V pravnem smislu pa je njeno ravnanje v nasprotju s splošno svobodo ravnanja. Pošto za mesec maj v času, ko pišem (9. junija), tako še čakam.
Ne verjamem, da bo direktor Pošte Slovenije pojasnil to mojo peripetijo.
Janez Mlakar,
Slovenj Gradec