Impresivna knjiga o velikem slovenskem politiku
Nova monografija Delo Andreja Rahtena Anton Korošec, slovenski državnik kraljevine Jugoslavije temelji na odličnem obvladovanju virov
Anton Korošec, duhovnik, politik in državnik, je bil vodilna slovenska politična osebnost v prvih štirih desetletjih 20. stoletja. Kljub temu v večinskem slovenskem javnem mnenju in tudi v večini slovenske zgodovinske znanosti o njem ni jasne in objektivne predstave. Kaj je temu vzrok? Najbolj preprost odgovor na to je hipertrofija ideološkosti, ki se je od druge polovice 19. stoletja uveljavila v slovenskem javnem življenju.
Anton Korošec, duhovnik, je bil že po svojem poklicu deležen apriorne kritike vseh, ki so bili tako ali drugače kritični oziroma kar odklonilni do krščanstva, še zlasti pa do Katoliške cerkve in njene profesionalne hierarhije. To pa so bili liberalci, svobodomisleci in tam od sedemdesetih let 19. stoletja tudi marksistični socialisti.
O doktorju Antonu Korošcu je manjšina profesionalnih akademskih zgodovinarjev od sedemdesetih let 20. stoletja poskušala ustvariti objektivno kritično zgodovinsko sliko. Najprej je njegovo misel in delo v času habsburške monarhije raziskoval koroški Slovenec iz Avstrije Feliks Bister. Potem pa je srbsko-črnogorski zgodovinar Momčilo Zećević doktoriral s temo o Antonu Korošcu na oddelku za zgodovino ljubljanske univerze in svojo disertacijo objavil leta 1975 v Beogradu in leta 1977 še v Mariboru, Feliks Bister pa svojo disertacijo leta 1992 v Ljubljani.
Medtem smo nekateri raziskovalci v Sloveniji napisali vrsto razprav in člankov objektivno kritične narave, ki so bili potem objavljeni še skupaj v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja, štev. 31/1991, pod naslovom Življenje in delo dr. Antona Korošca. S kolegom Feliksom Bistrom sva napisala večji stvarni članek za Enciklopedijo Slovenije, zv. 5, Ljubljana 1991. Objektivne narave je bila potem še disertacija – monografija Jureta Gašpariča SLS pod kraljevo diktaturo, leta 2007.
Brez ideološke kritike in zastranjevanja
Mislil sem, da je to dovolj za objektivno neideološko predstavo o Koroščevi osebi in delu. Pa sem bil razočaran. Pojavili so se zgodovinarji z Inštituta za novejšo zgodovino, ki so se v svojih knjigah, bodisi v monografijah o slovenski zgodovini ali pa direktno o Korošcu, vrnili k neobjektivni ideološki oceni osebe in dela Antona Korošca.
Drugačne narave je sedaj monografija kolege prof. dr. Andreja Rahtena Anton Korošec, slovenski državnik kraljevine Jugoslavije. Rahten je pravi avtor za takšno delo, saj se je v svojih prejšnjih delih (na primer o delu slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu v desetletju pred prvo svetovno vojno in med njo) že temeljito ukvarjal tudi z delom Antona Korošca. Rahten ima še dve dobri lastnosti, osvobojen je ideološke kritike in zastranjevanja pa še izredno delaven in pronicljiv je pri zbiranju tudi najmanjših virov za svoj monografski kontekst.
Tako je po nekajletnem delu nastala impresivna knjiga o velikem slovenskem politiku v kraljevski Jugoslaviji. Kljub vključitvi vseh virov, arhivskih, spominskih, časopisnih in tudi že objavljenih prispevkov drugih avtorjev o posameznih Koroščevih dejanjih, mu je s svojim pripovedniškim talentom uspelo napisati tako zgodovinsko knjigo, ki se bere kot roman. Od pravega romana se razlikuje le po zgodovinski metodi, saj je zgrajena na preverljivih virih in je brez izmišljenih dejstev, ki so normalno sestavni del romanopisne zgodbe. Treba je poudariti, da je njegovo delo odlično nadaljevanje Bistrovega dela.
Rahten je svoje delo razdelil na 20 poglavij, ki odražajo politični razvoj v Jugoslaviji, ki je že dobro objektivno predstavljen v številnih monografijah različnih jugoslovanskih avtorjev, naj omenim le prof. dr. Jožeta Pirjevca in njegovo monografijo Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije iz leta 1995. Rahten vse Koroščevo življenje in delo vpenja v jugoslovanski in mednarodni okvir, s katerim je bil Korošec v stalni interakciji.
Najpomembnejša Koroščeva interakcija pa je s slovenskim političnim in socialnim razvojem. Naslovi poglavij odražajo to interakcijo, jih pa avtor tudi malo metaforično poimenuje.
Boj za avtonomno Slovenijo
Dobro detektira bistvena politična dejanja Korošca kot voditelja najmočnejše slovenske politične stranke, Slovenske ljudske stranke, ki mu je dajala odločilno podporo za njegovo politično ravnanje. Rahten nezmotljivo razgrinja Koroščev odnos do konkurenčnih političnih sil na Slovenskem, do najmočnejše liberalne strankarske grupacije, pa do socialnih demokratov in prav presenetljivo tudi do komunistov, v katerih je kljub njihovemu občasnemu zatonu videl v prihodnosti glavnega nasprotnika slovenskemu krščansko socialnemu gibanju, politično organiziranemu v Slovenski ljudski stranki. Zanimivo in zgodovinsko korektno pripadnikov krščansko socialnega gibanja in SLS nikoli ne imenuje klerikalce, ampak katoliške narodnjake. Iz Rahtenove knjige je razvidno, kako je ravnal Korošec v Sloveniji, kjer je ves čas divjal nepomirljiv kulturni boj med katoličani in njihovimi ideološkimi in socialnimi nasprotniki in pa boj za Koroščevo avtonomno
Slovenijo proti unitarni in centralistični koncepciji liberalcev in socialnih demokratov.
Rahtenova knjiga razgrinja Koroščev odnos do hrvaškega voditelja Stjepana Radića in Radićev odnos do Korošca. Že leta 1920 Korošec ni odobraval radikalnega Radićevega nasprotovanja unitaristični in centralistični Jugoslaviji in Radićevega poudarjanja republikanstva in neke vrsta konfederalizma. Za Korošca je bila to nevarna politika, ki bi lahko razbila Jugoslavijo in pahnila Slovence v žrelo imperialističnih sosedov. Hrvati, v boljši geopolitični situaciji in večji, so Korošcu zamerili njegovo moderatorsko politiko do Beograda, katere cilj je bil doseči slovensko avtonomijo v Jugoslaviji. Iz Rahtenove knjige je moč prebrati tudi Koroščev odnos do srbske politike, predvsem do njenega glavnega oblikovalca in izvrševalca, kralja Aleksandra. S slednjim je bil Korošec v dobrem, lahko bi rekli, prijateljskem odnosu. Se pa ni bal s kraljem raziti, ko je ta v času svoje diktature v letih 1930/31 uveljavljal poudarjeni unitarizem in centralizem, ki sta škodovala Slovencem. Kralj in Korošec nista bila dolgo sprta. Nekaj vesti govori, da se je kralj poskušal pobotati s Korošcem, toda prehitel ga je atentat v Marseillu leta 1934.
Veliki met slovenskega zgodovinopisja
Spomladi leta 1935 je bil Korošec vključen v novo jugoslovansko vladno koalicijo s pomembno funkcijo ministra za notranje zadeve. Toda leta 1939 ga je srbska politika odstranila iz odločujoče politike, ker se je del srbske politike sporazumel s Hrvati za avtonomno banovino Hrvatsko. Slovenci pa so ostali ob strani z nespremenjenim statusom.
Toda Korošec je kljub temu ob bližajoči se vojni svojim prijateljem v Sloveniji priporočal vztrajanje v Jugoslaviji, ki da je za Slovence minor malum. Usoda je bila Korošcu milostna. Umrl je 15. decembra 1940, tako da se mu ni bilo treba soočiti z razpadom Jugoslavije in okupacijo Slovenije s strani štirih fašističnih držav.
Še eno opombo oziroma pohvalo si zasluži Rahten za svojo metodo. Drži se virov in ne napiše ničesar, kar ni v virih, in ne izpusti ničesar, kar je v virih. Pri tem se pametno izogiba polemiki z napačnimi, slabo dokumentiranimi ali ideološko pogojenimi ocenami Koroščevih dejanj. On predstavlja svojo avtonomno zgodbo. Takšen primer je njegovo stališče do Koroščeve Slovenske deklaracije s konca leta 1932 in ne polemizira s krivično ideološko pogojeno oceno uglednega slovenskega zgodovinarja.
Rahtenova knjiga je veliki met slovenskega zgodovinopisja. Podpisani sem želel napisati podobno knjigo, pa me je kolega Rahten prehitel. Jaz mu zanjo iskreno čestitam.