Jeseni bo čas za jezo
Festival Pranger Devetnajsto srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije bo med 6. in 9. julijem v Ljubljani in Rogaški Slatini
Pranger velja za enega izmed najbolj izvirnih festivalov pri nas. Je srečevališče pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, prvobitno je sposoben povedati mnenje dobronamerno v obraz ter po drugi strani neustrašno premisliti slišano in predvsem dobro utemeljeno in vljudno kritiko. Kritiške razprave, ki jih vodi Stritarjeva nagrajenka Maja Šučur, potekajo v Rogaški Slatini in prinašajo plodne refleksije ter premislek tako kritikom kot pesnikom o nadaljnjem umetniškem ter kritiškem raziskovanju in ustvarjanju.
Vodja festivala Pranger Urška P. Černe je s sodelavci včeraj predstavila nekaj festivalskih novosti. Omenila je prevodni festival, ki bo šel jeseni v četrto leto, ob financiranju občine Maribor je pridobil še financiranje JAK. Še naprej bo potekal mednarodni program transferjev, Pranger je konec prejšnjega leta vzel pod okrilje pesniški turnir z nagrado vitezinja poezije, razvejen projekt avtorice, filologinje Zore A. Jurič, v okviru katerega je bila nedavno za vitezinjo razglašena Miljana Cunta.
Nastop kijevske punkovske pesnice
»V mednarodni del smo letos – to je enkratna novost – na pobudo Jelke Ciglenečki vključili punkovsko pesnico Jevgenijo Čuprino iz Kijeva, za en mesec je nameščena na Bledu, nastopila bo na prvem ljubljanskem Prangerjevem pesniškem večeru v Trubarjevi hiši literature 6. julija. Njene pesmi je iz ukrajinščine prevedla Andreja Kalc. To bo tudi večer, namenjen devetim pesnicam in pesnikom Prangerja po izboru treh kritikov.« Kritiški festival bo prihodnje leto dopolnil dvajset let. Veseli smo, je dodala vodja festivala, da se jim bo s kratkim nastopom 8. julija lahko pridružila soustanoviteljica in spiritus agens prvih let festivala Lucija Stupica, pripotovala bo iz Švedske.
Devet knjig po izboru kritičarke in kritikov
Jedro festivala Pranger so kritiške razprave o devetih zbirkah poezije. Knjige so letos izbrali kritičarka Silvija Žnidar (zaradi bolezni jo bo na razpravah v Rogaški Slatini nadomeščala Diana Pungeršič), Alen Albin Širca in Denis Škofič. Prva je izbrala knjigo aktualne Jenkove nagrajenke in vsestranske umetnice Nine Dragičević To telo, pokončno (Škuc), ki bo s pesniško zbirko na Prangerju drugič, prvič je bila na festivalu leta 2020 z veličastno poemo Ljubav reče greva, potem knjigo Jerneja Županiča Orodje za razgradnjo imperija (LUD Literatura), pesnika, čigar prvenec Tatar je bil obravnavan na festivalu, v letih 2012 in 2013 je sodeloval tudi kot eden izmed Prangerjevih selektorjev, in knjigo Natalije Milovanović
Samoumevno (Center za slovensko književnost), za katero je avtorica, ki se je rodila v Srbiji, odraščala v Bosni in Hercegovini ter Sloveniji, zdaj pa živi v Avstriji, prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec.
Komparativist Alen Albin Širca je izbral delo Cvetke Lipuš Odhajanje za začetnike (Beletrina), avstrijske pesnice slovenskega rodu, ki je poldrugo desetletje živela v ZDA in je leta 2016 prejela nagrado Prešernovega sklada, knjigo Mete Kušar Zmaj (Litera), ki je na festivalu nastopila kot kritičarka in izbrana pesnica, in delo Neže Zajc
Brez slovesa (Slovenska matica), ki je za Pranger izbrana prvič.
Denis Škofič je med tri izbrane knjige uvrstil zbirko Janeza Ramoveša Skupinska slika (Cankarjeva založba), knjigo, polno obešenjaškega humorja, krutosti in bizarnosti, zapisanih v poljanskem narečju, ki se je ne bi sramovala niti ena od najbolj odbitih postpunkovskih zasedb The Tiger Lillies, potem delo Kristine Hočevar Rujenje (Center za slovensko književnost), o katerem je avtorica pojasnila: »Izpeljava pomena besede rujenje se navezuje tudi na simboliko rujnih barv, denimo rdečenje, ali pomena, ki ga ponuja blizuzvočnica rjutje kot vrsta oglašanja,« in še knjigo Kristine Kočan
Selišča (Litera), o kateri je Petra Koršič zapisala: »S temo minevanja je Kristina Kočan povezana od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika drsi med kontemplacijo o naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem s čedalje močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva.«
O poeziji in jezi
O letošnji konceptualni debati oziroma izboru teme je Urška P. Černe dodala: »Zaradi nedavne nepričakovane odpovedi enega od glavnih gostov festivala prvič ne bomo začeli z debato. Predvidena je bila za torek, 5. julija, v Trubarjevi hiši literature, o poeziji in jezi bomo po dogovoru z Barbaro Korun in moderatorko Anjo Radaljac tokrat razpravljali jeseni. Ko smo izbirali teme, kakršne so bile na primer poezija in šport, poezija in smrad, poezija in turizem, te niso bile pereče v neposrednem smislu, poezija in jeza pa je, ne samo zaradi zajedenosti v družbeno tkivo in rastoče dekompenzacije tudi med umetniki – slišali smo, da jih po raziskavi Poligona veliko zapušča umetnost –, nujna tema, tudi zato, ker se, kot je videti, v Sloveniji malokdo z njo ukvarja akademsko raziskovalno. Dvojec jeza in literarna umetnost ni raziskan, nekaj se najde le pri klasičnih filologih o Iliadi, toda precej jeze srečamo v umetnosti, ne samo v besedni. Radi bi opozorili, da skorajda ni refleksije o tem, zato bomo o tem tehtno razmišljali oktobra.«
Barbara Korun je dodala: »Tema mi je bila takoj všeč, ker opažam, da je jeza na različne načine prisotna v družbenem okolju, od političnega do vsakdanjega, pa tudi zato, ker se z jezo ne srečujem le kot pesnica, ampak tudi kot psihoterapevtka. Jeza je po tej teoriji eno od štirih temeljnih čustev, poleg strahu, žalosti in veselja, in je sama po sebi zdrav odziv na dogajanje v okolju ali posamezniku. Problem nastane, ko se primešajo kognitivni elementi, vrednotenje, družbene norme, projekcije in drugo. Refleksije jeze je sorazmerno malo, prakticiramo jo, reflektiramo pa manj. Ena od možnosti refleksije, iz katere bom izhajala, je, da je jeza druga plat občutja nemoči. Jeza, ki je dejansko etimološko povezana z jezovi, nastane, ko je tok življenja zajezen z neko oviro in ima potencial mobilizacije, energetizacije, usmeritve, oblikovanja, tega, da oviro razbijemo, v tem smislu je nevtralna, pač eden od mogočih odzivov na oviro. Kako se to zaplete, ko vstopimo v družbeno okolje, še posebej pa v jezikovno, torej v pesniško okolje, je stvar premisleka. Do jeze imam zelo pozitiven odnos, tudi v poeziji se mi zdi lepa, ker daje neko posebno moč, v nasprotju z žalostjo ali strahom je usmerjena navzven, ima potencial kontaktiranja s svetom in je zato nosilka potenciala srečevanja.«