Letizia Battaglia: Fotografija kot življenjska izbira
Galerija Jakopič Ljubljana/kuratorici Francesca Alfano Miglietti in Marija Skočir/
»F ografija se mi je vedno zdela nekaj brezobzirnega in prav zato mi je bila neizmerno všeč.« Misel ameriške fotografinje Diane Arbus nedvomno ustreza njenim delom, saj se je posvečala marginalnim družbenim skupinam, neredko celo precej bizarnim temam, in je bila pravzaprav pionirka na področju širitve polja »sprejemljivih« vsebin tedaj dokaj konservativne družbe. Znana je bila po še enem inventivnem pristopu, namreč vzpostavitvi pristnih osebnih stikov z upodobljenci, s premostitvijo distance pa njene fotografije pravzaprav niso pomenile objektivizacije lika oziroma podobe, temveč so predvsem pridobile psihološko inventivnost.
Italijanska fotografinja Letizia Battaglia, katere veliko retrospektivo – glede na to, da se je poslovila pred dvema mesecema, je to verjetno prva tako obsežna posthumna razstava njenih del – si lahko ogledamo v ljubljanski Galeriji Jakopič, je imela drugačne ustvarjalne principe, pa vendar bi lahko tudi za njen fotografski pristop uporabili besede, kot sta brezobzirno in bizarno, res pa z drugačno konotacijo. V nasprotju z Diane Arbus Letizia Battaglia ni prihajala iz premožne družine, fotografija zanjo ni pomenila občasnih modnih prestopov v robne družbene sfere, temveč je bila predvsem fotoreportersko delo. Navsezadnje je bila prva fotografinja pri italijanskem dnevnem časopisu.
Verjetno se je zato ob vsaki priložnosti distancirala od tega, da bi bila označena za fotografinjo. Poudarjala je, da zgolj fotografira. To je razvidno tudi iz njenih fotografij, ki so res tudi primer obvladovanja fotografskega metjeja, vendar namen nikoli ni perfekcionističen artizem, tem
več predvsem potreba povedati zgodbo na najbolj neposreden način, četudi je ta izrazito ne
prizanesljiv, celo grob. Nič manj odločno ni zavračala ocen, da je kronistka mafije; nedvomno podobotvorje tega fenomena pogosto prevladuje, vendar se zdi, da gre zgolj za še en neločljiv aspekt sicilijanske družbe, ki je bil temeljno inkorporiran v njeno bit.
Oziroma še vedno je. V enem od zadnjih intervjujev je dejala, da je mafija danes močnejša kot kadarkoli, le njene metode so se spremenile. Nedvomno jo je to bremenilo. Navsezadnje se je v določenem obdobju umaknila v Pariz in razmišljala celo o uničenju svojega arhiva, vendar si je na koncu premislila. Naj so nekatere njene fotografije še tako pretresljive in šokantne, pri številnih bi morda lahko potegnili vzporednice z žurnalističnim senzacionalizmom, je to vedno kompenzirala z žanrskimi podobami. Nekatere imajo celo nekoliko idilične karakteristike, čeprav daleč od prazne sentimentalnosti.
Vedno je v ospredju človeška figura, enkrat fotoreportersko kronistična, drugič zgolj priložnostno arbitrarna, vendar se
je – spet v nasprotju z današnjimi trendi – vedno osredotočala na pomembno, na tisto, kar šteje, bežne impresije ali celo fokusiranje na vsakdanje in tranzitorno je bilo zanjo vse preveč prozaično in banalno. Zelo redko oziroma skoraj nikoli ni uporabila aranžiranih mizanscen, ki so danes skoraj zadušile dokumentarno vrednost fotografije. Fotografija mora ohraniti popolno verodostojnost, četudi morda v tehničnem smislu ni vedno popolna.
Njen opus se zdi predvsem izjemen vizualni dokument Sicilije in Palerma v zadnjih petdesetih letih, ki nas vedno znova fascinira s primarnostjo, najsibo v pozitivnem ali izrazito negativnem smislu. In to brez posebnih nostalgičnih reminiscenc, četudi bi lahko rekli, da sta izjemna živopisnost in intenzivnost življenja ter medosebnih odnosov nedvomno zelo privlačni, čeprav gre pogosto za relacije na robu surovega konflikta ali celo onstran tega. To je poudarjala tudi sama – Palermo neizmerno ljubi, četudi jo vedno znova razjezi in šokira.
Prav tako v njenih podobah ni posebnega moralističnega poudarka ali – četudi je bila vedno izrazito družbeno in politično angažirana – eksplicitne tendencioznosti. Gledalec si mora na podlagi podob sam ustvariti sodbo in izoblikovati stališče. Pri fotografskem opusu Letizie Battaglia se zato zdijo takšne in drugačne interpretacije in reinterpretacije odveč. V vse bolj kompleksnem svetu enigmatičnih mistifikacij kulture in umetnosti nas prepričajo brez kakršnegakoli teoretičnega balasta in razkrivanja domnevno skritih ozadij in vzgibov, saj je brez tega mogoče začutiti pristno involviranost, impulzivnost, strast in predanost. Čas za potencialno refleksijo nastopi šele pozneje, pa tudi to pravzaprav ni obveza. Nekatere stvari so magično kompleksne v svoji preprostosti in jih je mogoče izkusiti predvsem neposredno pred podobami. In podobe Letizie Battaglia so nedvomno takšne.