Novega Galeba bi bila vesela tudi Pia in Pino
Jadrnica Simbol ljubezni zakoncev Mlakar so po dolgih letih temeljito prenovili v italijanski ladjedelnici
Danes zgodaj popoldne bo skiper Bruno Antonac s tremi jadralci v piranski mandrač prijadral s prenovljenim Galebom, ki sta ga legendarna baletnika Pia in Pino Mlakar leta 1994 podarila Pomorskemu muzeju Piran. Dodobra »utrujeno« desetmetrsko jadrnico, nekakšen simbol njune ljubezni, so po dolgih letih temeljito prenovili v ladjedelnici AA Custom v Tržiču (Monfalcone). »Zdaj dileme ni več, Galeb ne bo samo muzejski eksponat, še zmeraj bo jadral in pripovedoval zgodbo o veliki ljubezni med Pio in Pinom in veliki ljubezni do morja. Še zmeraj se bo udeleževal regat in zmagoval ter dokazoval mojstrstvo tistih, ki so ladjo izdelali in jo prenovili, pa tudi mojstrstvo obeh baletnikov,« je povedal direktor Pomorskega muzeja Piran Franco Juri in dodal, da so imeli izjemno srečo z ladjedelnico, saj ji je odlično uspela prenova kuterja, ki ga ladjedelci poznajo kot razred M6.
»Dobili smo jo v slabem stanju, zato smo morali najprej odstraniti staro barvo in jadrnico več kot pol leta pustili mirovati, da se je les posušil,« je povedal ladjedelski mojster Paolo Skabar iz Tržiča. Trup jadrnice iz macesnovih desk so diagonalno v dveh plasteh prelepili
Lepa paluba 86 let stare lepotice iz macesna s trimilimetrskim mahagonijevim furnirjem z epoksi smolo. Zamenjali so le nekaj hrastovih reber, temeljito obnovili okovje kobilice, ker je galvanski tok skoraj v celoti pobral kovinske dele. Izdelali so nov 14-metrski jambor iz posebnega smrekovega lesa, macesnovo palubo polakirali in ladjo pobarvali na belo.
Ko so športno jadrnico leta 1936 izdelali v Zadrugi brodograditelja Trogir, je bila pobarvana črno, vendar se je že po nekaj letih pokazalo, da to ni najprimernejša barva. »Črna je najmanj primerna za lesenjačo, saj sonce segreje les tudi na 90 stopinj in močno vpliva na barvo, les ter lepila. Bela je veliko primernejša. Zdaj bo jadrnica veliko čvrstejša, verjetno tudi lažja, ker les ne bo vpil toliko vlage, in bo spet dosegala vrhunske rezultate na regatah starih bark,« je povedal izkušeni ladjedelec, ki se s kolegom Odilom Simonitom že 34 let posveča posebni veščini gradnje in obnove starih lesenjač.
Franco Juri je povedal, da so poznavalci najbolj priporočili prav to ladjedelnico, ki leži na drugi strani Tržaškega zaliva, in da so za prenovo zbrali 86.000 evrov (večino je prispeval sam muzej, nekaj so dodali še občina Piran, ministrstvo za kulturo in donatorji). Hkrati je dežela Furlanija - Julijska krajina skupaj z ladjedelnico in muzejem pridobila še skoraj toliko sredstev, da so izdelali digitalno projekcijo celotne jadrnice, njene notranjosti in opreme, ki si jo bo mogoče ogledati na ekranu v muzeju in bo namenjena izobraževanju in obiskovalcem.
Na prvo jadranje vzela tudi kokoš
Jadrnico sta svetovno znana baletnika kupila, ko sta vodila balet v züriški Operi House. Pino jo je podaril Pii ob rojstvu hčere Veronike. Vsa poletja so potem Mlakarjevi preživljali vzdolž Jadranske obale. Po poročanju Mitje Zupančiča, ki je popisal spomine njunega sina Toma Mlakarja iz Münchna, so v letih po drugi svetovni vojni jadrali še nedaleč od minskih polj, sicer pa doživljali izjemno avanturistična poletja. Pia in Pino sta imela velik baletni nastop v Trogirju, zato sta tam kupila jadrnico, ki ni imela motorja, saj sta želela biti odvisna le od sebe in narave, njun edini dirigent je bilo vreme.
Na prvo potovanje sta na krov vzela tudi živo kuro, ker sta hotela preživeti na morju tudi po več dni. Med drugo vojno je vojaki niso uporabili ravno zato, ker ni imela motorja in je bila za kar koli vojaškega »neuporabna«. Pino je poskrbel, da so notranjost opremili s posebnim pohištvom. Na posteljnih stranicah je bila v les vžgana in poslikana vsa vzhodna jadranska obala s sidrišči vred, garderobno omarico pa je krasila podoba sv. Miklavža, zavetnika ribičev, popotnikov in mornarjev.
Baletnika sta si zadnjič privoščila brezmotorno jadralno avanturo med
Kostreno in Dubrovnikom leta 1986. Pol stoletja po nakupu Galeba, na 57. obletnico poroke, sta srečno prijadrala v Dubrovnik. Ko sta jadrnico podarila piranskemu muzeju, je Pino najprej poljubil ženo in nato še trup jadrnice: »Kdor ima rad morje, umetnost in svojo zemljo, bo zanje nekaj naredil.« V darilni listini pa zapisal: »Barkam ni konca, dokler živi brodogradnja in rastejo v planini bor, hrast in macesen.«
Jadrnico boste prepoznali v mandraču pred muzejem po oznaki PI-314. V muzeju pravijo, da gre za čisto naključje. Vsak matematik pa ve, da je število 3,14 število pi. To pomeni, da je Galeb označen z dvojnim PI-jem, ki pomenita prav njiju dva: Pio in Pina.