Dostojanstvo, svoboda in pravica za vse
Vemo, koliko otrok je v verigi, ki povezuje tovarne baterij in nas – ekološko ozaveščene zahodnjake?
Medtem ko v eni roki držim iphone, z drugo pa tipkam članek, posvečen mednarodnemu dnevu človekovih pravic, se sprašujem, ali je cinizem biti srečen, ker priljubljeni mobitel ne stane več kot druge znamke, hkrati pa od Kitajske zahtevati, naj bolj spoštuje človekove in delavske pravice.
To bi namreč pomenilo, da imajo delavci, ki so sestavili tudi moj iphone, normalen delovni čas, zajamčene proste konce tedna in dopust, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter morda predvsem to, da niso zaklenjeni v svoje spalnice … na kratko rečeno, da uživajo dostojanstvo, svobodo in pravico, natanko tako kot s priložnostno izbrano temo poziva k akciji letošnji mednarodni dan človekovih pravic.
Seveda se moramo v trenutku, ko divjajo vojne, kamere zahodnih medijev pa pazijo, da ne bi prikazovale trupel, ki so jih razmesarile rakete, vsi strinjati z generalnim sekretarjem Združenih narodov Antoniem Guterresom, ki je že večkrat ponovil, da bomo, ko bomo dosegli človekove pravice in dostojanstvo za vse, gradili miroljubni, trajnostni in pravični svet. Vendar nam dejstvo, da se v tretjem desetletju 21. stoletja še vedno sprašujemo, kaj pomeni biti človek, priča o največjem neuspehu sedanje globalne ureditve, ki ni zgolj razdelila sveta na strateška interesna območja velikih sil, temveč je hkrati določila tudi črto, ob kateri na eni strani stojimo »mi«, ki vztrajamo pri idealu univerzalnosti človekovih pravic, na drugi strani pa »tisti«, ki so ta pojem preoblikovali, poenostavili in mu odvzeli tiste ključne konotacije splošne človečnosti s tem, ko so postavili piko za trditvijo, da so človekove pravice relativne, da pa se v vsakem primeru začnejo pri strehi nad glavo in rednem obroku za želodec.
Sistem vrednot, ki je bil narejen po ceniku nafte, višini vojaškega proračuna in moči, ki jo ima vsak od državnikov v svojih rokah, ne bo nikoli dosegel ideala, o katerem govorimo. Pa vendar, bi se morali pri tem morda vprašati tudi po lastnem cinizmu? Da, in to zelo resno. Naslednje, kar si bomo želeli kupiti, je električni avtomobil. Pa vemo, koliko otrok je v verigi, ki povezuje tovarne baterij in nas – ekološko ozaveščene zahodnjake? Na to vse bolj opozarja Unicef, vendar moramo o tem tudi sami resneje razmišljati. Kako? Ni dovolj s prstom kazati na Kitajsko ali ji groziti s sankcijami. Vprašanje je, ali smo tudi sami pripravljeni na žrtve, in odgovor mora biti – da!