Vzpon mlade generacije
Trg umetnin Zanimanja za stare mojstre je čedalje manj, nekateri umetniki so milijonarji še pred dopolnjenim tridesetim letom
Čeprav je danes nadvse popularen trend revivala in je na vseh področjih, od političnih in ideoloških do kulturnih, pogled usmerjen bolj nazaj kot naprej, je trg umetnin v zadnjem desetletju doživel korenito transformacijo. Na dražbah resda posamezna dela starih mojstrov še vedno dosegajo vrtoglave zneske, vendar so ob modernistih najbolj iskana dela aktualne produkcije.
Lani je po podatkih sejma Art Basel prodaja del starih mojstrov upadla kar za šestdeset odstotkov, letos so starejša dela, torej iz obdobja pred impresionizmom, predstavljala zgolj štiri odstotke prodaje. Trend upadanja je torej stalnica, gre pa za preplet različnih dejavnikov. Nedvomno je eden od faktorjev tudi pomanjkanje pomembnih del, muzeji in galerije se redko odločijo za prodajo najbolj prestižnih kosov, enako velja za zasebne zbiratelje; ena od redkih izjem letos je bila dražba kolekcije pokojnega soustanovitelja Microsofta Paula Allena, vendar so bili tudi tam v ospredju zanimanja impresionisti, postimpresionisti in modernisti, Botticellijeva miniatura in pet platen Jana Brueghla mlajšega je komaj preseglo izklicno oziroma pričakovano ceno.
Vzrok za drastično spremembo trga so tudi novodobni zbiratelji, ki se redko odločijo za dela starih mojstrov, zgolj izjemoma si zaželijo platno s patino, ki naj bi zaokrožilo njihovo zbirko. Po mnenju trgovcev z umetninami in poznavalcev je trgovanje s temi umetninami skoraj tržna niša, ki je vse manj zanimiva za akterje na likovnem trgu. Da bi nekoliko spodbudili prodajo, se v nekaterih avkcijskih hišah odločijo tudi za nekoliko »poenostavljeno« atribucijo; dela, ki so doslej veljala za izdelek delavnice določenega umetnika in so bila kot takšna tudi certificirana, zdaj občasno pripišejo kar umetniku samemu, kar je nedvomno sporno.
Dve skrajnosti
Vendar tudi to ne pomaga kaj dosti pri oživitvi trga, cene del umetnikov, ki ne sodijo v »prvo kategorijo«, padajo. Dober primer je nedavna prodaja Zimske krajine flamskega slikarja Fransa de Momperja iz 17. stoletja, za katero je lastnik iztržil tretjino manj, kot je zanjo plačal pred desetletjem, takrat jo je kupil za polovico nižji znesek, kot je zanjo odštel prejšnji lastnik. Trg se je segmentiral oziroma razdelil na dve skrajni polovici: na eni so dela, ki dosegajo izredno visoke, tudi astronomske zneske, na drugi pa potencialni kupci sorazmerno nezanimivih umetnin manj renomiranih avtorjev. Tradicionalni meščanski sloj, ki je cenil tudi klasično ikonografijo, vključno z mitološkimi in religioznimi temami, se, kot kaže, poslavlja, nove generacije pa v tem ne vidijo posebnega presežka.
Spremenila se je tudi politika avkcijskih hiš. Tudi pri Sotheby's in Christie's so ugotovili, kakšne so preference, letos so se vključili tudi v prodajo nezamenljivih žetonov (NFT), res pa se je ta epizoda hitro neslavno končala. Številni kupci, ki so v upanju na eksponentno rast vrednosti za te »umetnine« odšteli tudi po več deset milijonov evrov, so se opekli, pravzaprav je zaton NFT sovpadel s polomom na borzah kriptovalut. Eden od najbolj simptomatičnih dogodkov je bila dražba žetonov cryptopunks, ki so jo kot velik dogodek organizirali pri Sotheby's in se nadejali tridesetmilijonskega izkupička, vendar se kupec ni pojavil. Zato pa je neimenovani kupec kupil prvi tvit Jacka Dorseyja; težava je bila v tem, da je zanj odštel 280 evrov, lani pa je bil ta žeton prodan za 2,9 milijona evrov.
Vzpon mlajših generacij
Izjemno rast zaznava trg sodobne umetnosti. Pred dvajsetimi leti so še živi umetniki za svoja dela na leto iztržili le 90 milijonov evrov, zdaj pa se ta številka bliža trem milijardam. V zadnjem letu so tako obseg prodaje kot cene v ZDA za dela teh umetnikov zrasli za petino, podobno tudi v Veliki Britaniji. Rekorder je vse hitreje rastoč južnokorejski trg umetnin, na katerem je bila rast kar tristoodstotna. Le na Kitajskem so zaznali manjšo recesijo, ki je po ocenah analitikov zgolj posledica pandemije covida-19, ki tam zaradi ostrih restrikcij še vedno hromi delovanje različnih segmentov družbe, kultura in umetnost nista izjemi. Na dražbah velikih avkcijskih hiš je letos sodelovalo 40.000 umetnikov, skoraj četrtina prvič.
Vse hitreje se na trgu umetnin pozicionirajo tudi mladi umetniki, torej tisti, ki so mlajši od štirideset let. Letos so na dražbah prodali za skoraj pol milijarde evrov del, kar je skoraj tretjina več kot lani in kar petindvajsetkrat več kot leta 2000. Zdaj predstavlja ta segment umetniške produkcije kar 15 odstotkov trga in bo po večini prognoz rasel še hitreje kot do zdaj, precej se je izboljšal tudi položaj avtoric, saj v začetku tisočletja med štiridesetimi finančno najuspešnejšimi mladimi umetniki ni bilo niti ene ženske, zdaj pa jih je osem. Tudi na vrhu te razpredelnice je ženska, japonska umetnica Ayako Rokkaku je po višini zaslužka v zadnjih letih – ta znaša skoraj 20 milijonov evrov – nadomestila kanadskega samorastniškega slikarja kitajskih korenin Matthewa Wonga, ki je pred tremi leti naredil samomor.
Različne poti do uspeha
Pred časom se je novinarka in kritičarka New York Timesa Robin Pogrebin spraševala, ali bi lahko v današnjem vsesplošnem hlastanju po sodobni umetnosti in po novem stari mojstri postali spet bolj relevantni. Grozi namreč nevarnost, da bodo imeli zgolj historični, neaktualni muzejski status in bodo kot takšni zgolj predmet distancirane fascinacije brez globljega uvida v njihov pomen. Eden od uporabnih receptov naj bi bil prijem vodstva prestižne zbirke Frick, v kateri so dela od renesanse do zgodnjega modernizma. Za veliko mednarodno razstavo so zaprosili štiri renomirane umetnike, naj v dialogu s starimi mojstri naslikajo svoja dela ter jih predstavijo skupaj. Tema je bila seveda skladna z današnjimi normativi, saj je bilo izhodišče letošnje razstave namenjeno vprašanjem spola in skupnosti LGBT+, kjer bi se vzpostavile potencialne paralele ali cezure s starimi mojstri.
Številnim se zdijo tovrstni koncepti banalni, deplasirani in artificialni ter predstavljajo nekakšno zlorabo starih mojstrov. Očitno se izplačajo tudi drugačni koncepti. Recimo primer komaj 27-letne Kanadčanke Anne Weyant, ki je svojevrstna svetovna atrakcija. Mlada slikarka, ki je še pred dvema letoma svoja platna prodajala po 400 evrov, je letos za svojo sliko Padajoča ženska iztržila kar 1,6 milijona evrov. Zgleduje se po velikih nizozemskih slikarjih 17. stoletja in ustvarja svojevrstne figuralne kompozicije, do katerih so mnogi skeptični, drugi pa so nad njimi neizmerno navdušeni. Galeristi so jo odkrili na instagramu, zdaj pa je najmlajša avtorica, ki ima v žepu pogodbo z renomirano galerijo Gagosian. Res pa ne zanika, da sta s 77-letnim Larryjem Gagosianom par tudi v zasebnem življenju, današnje pozicioniranje umetnika je tako očitno odvisno od številnih faktorjev.
Klavrno stanje slovenskega trga
In kako je pri nas, kjer je likovni trg bolj ali manj nerazvit ter skoraj povsem avtarkičen? Po besedah Damjana Kosca, direktorja galerije in dražbene hiše Sloart, del starih mojstrov pri nas na trgu skorajda ni, če se že kakšno pojavi – trenutno imajo v galeriji bandero Valentina Metzingerja –, je zanimanje minimalno. »Morda bi lahko prodali kakšno delo Ivane Kobilca, če bi se seveda pojavilo, sicer pa se zanimanje kupcev začne s slovenskimi impresionisti,« je dejal. Če delitev poenostavimo na še žive in pokojne avtorje, je razmerje močno v prid pokojnim. Resda pa se v zadnjih letih to razmerje nekoliko spreminja, namesto petina je zdaj kakšna četrtina prodanih del nastala v ateljeju avtorjev, ki so še med nami, med njimi je tudi nekaj mladih ustvarjalcev.
Med zelo uspešnimi, kar se tiče prodaje, je Tina Dobrajc. V zadnjih letih so v Sloartu prodali kar petinštirideset njenih slik. Sicer pa si Kosec na neurejenem slovenskem likovnem trgu, kjer je veliko sive ekonomije in preprodaj, veliko obeta od platforme Artindex, ki ponuja pregled, primerjavo in analizo prodajnih cen slovenskih likovnih umetnikov. Po njegovem mnenju se bodo učinki pokazali v treh do petih letih, do tedaj pa bodo vladale dokaj kaotične razmere, v katerih o resnem in relevantnem trgu umetnin pravzaprav ni mogoče govoriti. Najsi gre za stare mojstre ali najmlajšo generacijo umetnikov.
Letos so dela starih mojstrov, torej iz obdobja pred impresionizmom, predstavljala zgolj štiri odstotke prodaje na svetovnem trgu umetnin.
Pri nas, kjer je likovni trg kaotičen, predstavlja prodaja že pokojnih avtorjev kar okoli osemdeset odstotkov transakcij.