Romantična zbirka nemških romantikov

Nova antologija nemške romantične poezije prinaša številne nove prevode zlasti iz obdobja zrele in pozne romantike

Goethe je bil predhodnik in spremljevalec romantičnega gibanja, nikakor pa ne njegov predstavnik.

Pri založbi Družina je letos izšla več kot 350 strani dolga dvojezična nemško-slovenska izdaja pesmi nemških romantikov Tišji glasovi. V slovenščini lahko prvič beremo številne pesmi manj znanih nemških pesnikov s prve polovice 19. stoletja pa tudi nekatere pesmi ključnih predstavnikov tega izjemno pomembnega umetniškega obdobja.

Poleg pesmi slovenskemu bralcu lahko dostopnih avtorjev, kot so Hölderlin, Heine in Goethe, zbirka prinaša poezijo Clemensa Brentana, Adelberta von Chamissa, Josepha von Eichendorffa, Friedricha Rückerta, Nikolausa Lenaua, Eduarda Mörikeja in eno samo pesem Friedricha Schlegla. Pesmi sta prevajala pesnik Brane Senegačnik ter violinist in prevajalec Matej Venier, nekatere izmed njih so objavljene tudi v prevodih obeh prevajalcev.

Od razuma k srcu

Proti koncu 18. stoletja je bila kriza razsvetljenstva vse bolj očitna in nevzdržna. Vse jasneje je bilo, da z razumom ni mogoče utemeljiti etičnih vrednot, prav nasprotno, razum jih celo izpodbija. Ni namreč sposoben misliti svobode, saj se mora držati načela zadostnega razloga, zaradi česar nujno vodi v determinizem, nihilizem, ateizem in amoralizem. Poleg tega razum ne more utemeljiti niti samega sebe, saj mora izhajati s točke, ki ga predhaja in je sama torej iracionalna. Temeljni cilj razsvetljenstva, razumna omika človeštva, je tako ostal brez temelja, strategije in vsebine.

Kant je zaslovel, ker naj bi mu uspelo skupaj misliti nujnost in svobodo, a kmalu se je pokazalo, da je namesto rešitve še poglobil problem. Generacija mladih intelektualcev je boleče občutila razdružitve, ki jih je med vero in razum, svobodo in nujnost ter med človeka in naravo zarisal razsvetljenski razum. Prva generacija nemških romantikov je ponovno harmonizacijo sveta prepoznala kot svojo nalogo, ključno orodje tega projekta pa je bila umetnost, zlasti poezija, ki naj bi v harmonični enotnosti združila razum in srce, torej znanost in filozofijo ter svobodo in vero.

Čeprav je romantični projekt estetsko omikati človeštvo in vrniti svetu izgubljeno harmoničnost več kot očitno spodletel, je bila nemška romantika nedvomno eno od najbolj drznih in prelomnih obdobij, njena aktualnost pa je s sodobnim postmodernizmom, ki ponovno obravnava vprašanja omejitev razuma, še bolj očitna kot kdaj prej.

Kljub izjemnemu pomenu tega obdobja je prevodov nemških romantičnih avtorjev v slovenščino še vedno razmeroma malo, številni temeljni teksti pa ostajajo nedostopni slovenskemu bralcu. Obširna zbirka, ki prinaša skoraj 150 strani prevodov večinoma še neprevedene poezije, je zato več kot dobrodošla. Kljub temu pa po prvotnem navdušenju nad njenim izidom ne moremo mimo pomanjkljivosti, ki pustijo grenek priokus.

Vprašanje izbora

V oči seveda bode nenavaden nabor pesnikov, ki je po eni strani izjemno širok, po drugi pa izpusti nekatera ključna imena. Zbirka tako prinaša pesmi od začetnikov in utemeljiteljev literarnega gibanja v Jeni ob koncu 18. stoletja, kakršen je Schlegel, do zadnjih romantikov, kot je Heine, ki je ustvarjal pol stoletja pozneje v precej drugačnem umetniškem, intelektualnem in družbenem okolju, ter celo Goethejeve pesmi, ki je predhodnik in spremljevalec romantičnega gibanja, nikakor pa ni njegov predstavnik. Kljub širini v zbirki zevajo številne škrbine. Mnogih bistvenih pesnikov romantike v zbirki ni, skoraj nezastopano je morda ravno najbolj zanimivo obdobje zgodnje romantike. Pesmi Novalisa, Ludwiga Tiecka in drugih boste torej v knjigi iskali zaman.

Vendar je pomanjkanje najpomembnejših pesniških imen v zbirki Tišji glasovi mogoče razumeti in opravičiti, čeprav ne brez obžalovanja, da mnoge njihove pesmi še vedno niso dostopne v slovenščini. Naslov namreč nakazuje, da gre za manj znane oziroma vplivne avtorje. A ob tej predpostavki bega, da so vanjo vključeni sloviti pesniki, kot sta Heine ali Hölderlin, še zlasti pa Goethe, ki je bil ena od najbolj uglednih in vplivnih osebnosti svojega časa. Tudi von Eichendorffa, čigar poezija zavzema kar tretjino zbirke, bi zaradi njegove velike popularnosti težko imeli ravno za tišji glas. Res je, da sta Goethe in Heine umeščena v zadnji del knjige z naslovom Odmevi, ki aludira, da gre pri njunem ustvarjanju prej za odmeve romantike kot njene dejanske tišje glasove. A ta delitev, ki v knjigi ni nikjer zares utemeljena, vanjo vnaša dodatno zmedo.

Kriterij srca

Prevajalec in urednik zbirke Brane Senegačnik je v spremni besedi te očitke predvidel in priznal, da bralcu »ne bo težko najti lukenj v konceptu knjige«, in se bo morda zdelo, »da kakega smiselnega koncepta v njej sploh ni mogoče razbrati«. Kritiko o pomanjkljivo zasnovanem konceptu zbirke Senegačnik v celoti sprejema in, kar nekoliko ponosno, priznava, da »knjiga ni nastala na podlagi objektivnega kriterija«, temveč je »izbor pesmi nemških romantikov, ki je nastal po okusu prevajalcev«, po romantičnem »kriteriju srca«.

Ob pojasnilu, da gre v osnovi vseeno za zbirko manj znanih pesnikov, je vključitev Goetheja, Heineja in Hölderlina Senegačnik upravičil z besedami, da gre za »bodisi manj znamenit, 'tišji' del njihovega opusa, bodisi za pesmi, ki nenehno odmevajo v novih slovenskih prevodih«, s čimer dokazujejo živost romantične poezije. Okus prevajalcev, ki je bil torej glavni kriterij nastanka, je močno zaznamovala ljubezen do glasbe, saj je Senegačnik prav prek Schumannovih uglasbitev spoznal von Eichendorffovo in nato še preostalo nemško romantično poezijo. Ne preseneča, da so bile številne izmed prevedenih pesmi tudi uglasbene. Še več, nekatere so v zbirki zato, ker so prevodi že prej nastali za koncertne liste.

Nesistematičen nastanek zbirke je še bolj očiten, ker so pesmi in pesniki v njej razporejeni brez jasne rdeče niti. Skoraj samoumevno je, da razpored pesnikov in njihovih del v antologijah zgodovinskih obdobij sledi kronološkemu kriteriju, zbirka Tišji glasovi pa se začne s Hölderlinovima poznima pesmima, ki sta verjetno nastali okoli leta 1840, torej ob koncu romantičnega gibanja (čeprav Hölderlina zaradi njegove specifičnosti v tem obdobju ni več mogoče zares prištevati med romantike), sledi jima njegova pesem, ki je nastala približno tri desetletja prej, po njej bralca ponovno pričaka pesem iz istega obdobja kot prvi dve, nakar zopet sledijo trideset let mlajši verzi. Podobni časovni preskoki se nadaljujejo. Čeprav je res, da vse Hölderlinove pesmi v zbirki sodijo v njegovo pozno obdobje omračitve uma in je natančna datacija nemogoča, so večdesetletni preskoki naprej in nazaj od pesmi do pesmi vendarle nenavadni in moteči.

Še bolj kaotično deluje razvrstitev von Eichendorffovih pesmi, ki so brez razlage objavljene na dveh mestih, tako v prvem delu zbirke kot v delu Odmevi. Nasploh bi tudi pri drugih avtorjih vsaj približna datacija pesmi olajšala bralcu razumevanje razvoja dinamičnega, raznolikega, več kot pol stoletja trajajočega obdobja.

Velika prednost zbirke je njena dvojezičnost, kar bi verjetno moralo biti standard in stalna praksa pri prevodih poezije, saj omogoča bralcu, da kadarkoli primerja prevode z izvirniki. Venier se je pokazal za spretnejšega pri prevajanju rimane besede od kolega Senegačnika, ki se prepogosto ni potrudil slediti rimam nemških izvirnikov, zaradi česar pesmi, ki stavijo na zvočnost, lahko izgubijo znaten del moči.

Čeprav ni mogoče izpodbijati Senegačnikove trditve, da zbirka kljub neobjektivnemu kriteriju izbora »dopolnjuje podobo nemške romantike v slovenščini, zlasti z novimi prevodi manj znanih ali skoraj neznanih pesnikov«, je za bralca, ki ima drugačno srce kot prevajalca oziroma ne deli nujno njunega estetskega okusa, škoda, da tako obširna antologija ni nastala po objektivnejšem kriteriju, saj bi le tako podobo nemške romantike v slovenščini lahko resnično sistematično dopolnila.