Duhamornost plakatnega moraliziranja
Približuje se podelitev nagrad zlati globus, ki jih za ilmske in televizijske dosežke podeljuje Združenje tujih dopisnikov Hollywooda. Še en gala večer v Beverly Hills Hiltonu, kjer lepe in nasmejane slavne osebnosti iz sveta ilma pojejo hvalo drug drugemu. Razen če prireditev vodi britanski komik Rickie Gervais. Kdor si je v živo ali na spletu ogledal njegove parade politične nekorektnosti, udarce pod pas, neusmiljeno cefranje navideznega glamurja in psevdoimenitnosti, vse skupaj pa je začinjeno še s sočnimi psovkami, bi moral priznati, da predstavljajo pravo osvežitev v današnjem vse bolj duhamornem javnem diskurzu.
Pri tem je zanimivo opazovati ilmske zvezde, ki se v zadregi bodisi prisiljeno nasmihajo, se čudijo, kako je kaj takšnega sploh mogoče, nekateri pa več kot očitno parodije na svoj račun sploh ne razumejo. Temu se ne gre čuditi, glede na že skoraj zapovedano smrtno resnost, kjer so dovoljene le najbolj benigne nevtralne šale, ki sploh niso smešne, besede in izraze pa je treba izbirati sila previdno, da ne bi morda koga užalili, bomo očitno počasi vsi izgubili smisel za humor, predvsem pa za lucidne releksije, ki presegajo prazno omledno kurtoaznost.
No, tokrat Gervaisa ne bo, podelitev nagrad bo vodil ameriški komik Jerrod Carmichael, ki precej bolj ustreza današnjemu družbenemu narativu. Je temnopolt, biseksualec oziroma gej, v svojih javnih nastopih se vedno zavzema za problematiko takšnih in drugačnih manjšin, za brezogljično družbo, za okolje, oceane in ogrožene živali ter seveda za vsesplošno strpnost in prijaznost. Seveda z vsem tem načeloma ni nič narobe, če ne bi takšne ilipike že zdavnaj prerasle v prazno pozo in igro videzov, ki družbo spravljajo v krč, napetosti pa se zaradi vsiljevanja domnevno edine pravovernosti in rigidne normativnosti le še povečujejo.
Velike polemike o tako imenovanem sovražnem govoru prav tako sodijo v ta nabor. Žal tega pojma nihče ne zna jasno deinirati, zato lahko vanj umestimo vse, kar nam ne ustreza.
Tudi izvajanja Rickieja Gervaisa ali kogarkoli drugega, ki ne privoli v diktat tako imenovane prebujenosti in s tem povezanega sterilnega novoreka. Kako arbitrarno se lahko izbira neprimerna konverzacija, dokazuje tudi veliko zelo neposrečenih spotov, ki so jih z namenom nekakšnega ozaveščanja javnosti pripravili v naši službi vlade za digitalno preobrazbo, saj sovraštvo zamenjujejo s primitivnostjo in zarobljenostjo.
Da, ljudje znajo biti zelo banalni, prostaški, strupeni in zlobni, kakšen obseg ima nabor vseh teh negativnih čustev in razmišljanj pravzaprav ugotavljamo šele z vzponom družbenih omrežij. Prav tako se zdi skoraj neverjetna domišljavost neredkih, ki razpredajo svoje povsem deplasirane domislice o brezštevilnih topikah, o katerih nimajo niti osnovnega znanja, vse tja do tragikomičnih teorij zarote o demonskih silah velikih odločevalcev iz ozadja. Tu se ponuja neizmeren prostor za raziskovanja in analize sociologov, antropologov in psihologov, ki so, tako kot vsi mi, živeli v utvari, da je le malokdo sposoben tako topoumnega in zavržnega izražanja.
Seveda je to problem, družbena omrežja imajo gotovo velik vpliv na ustroj družbe in družbeno dinamiko, ni povsem neutemeljena oznaka, da gre za »weapon of mass distortion«, torej za orožje za množično izkrivljanje in potvarjanje. In vendar ni mogoče vseh teh abotnih medmrežnih zmerjanj kratko malo ukiniti oziroma zamrzniti s prepovedmi, prav tako kot ni mogoče ljudem preprosto ukazati, da so kultivirani, spoštljivi in tolerantni. Poleg tega se zdi, da je vsaj toliko ali pa še veliko bolj kot odkrit primitivizem škodljiva navidezna izumetničena vljudnost in pretvarjanje. Ruski predsednik Vladimir Putin se zdi zelo uglajen gospod, ki – vsaj v javnosti – nikoli ne povzdigne glasu in vendar je sposoben najbolj zločinskih rabot. Indonezijski parlament je pred kratkim v sila vljudni in kultivirani razpravi sprejel zelo nenavaden zakon, ki prepoveduje spolne odnose in skupno bivanje neporočenih ljudi ter žalitve predsednika in državnih institucij. In perujski skrajno levičarski predsednik Pedro Castillo je pražnje oblečen in dekoriran z lento v slovesnem nagovoru državljanov poskušal vljudno in kultivirano razpustiti parlament, dokler ga niso zaradi poskusa državnega udara po hitrem postopku razrešili.
Kar zadeva družbena omrežja je morda osrednji problem potencirana infantilizacija družbe v smislu objestnosti, pobalinstva, neargumentiranih debat, zaletavosti, trme, nekritičnega navijaštva ali nekritičnega demoniziranja, vse do praznega besedičenja in publiciranja popolnih neumnosti. V obdobju, ko je vsak sam sebi obenem avtor, urednik in lektor, prihajajo te lastnosti nezadržno na plan, orodja, s katerimi bi jih lahko regulirali, pa so – vsaj v demokratičnih državah – zelo omejena. Na začetku je večina verjela, da internet predstavlja izjemno priložnost za širitev znanja in izkušenj, za nove možnosti komuniciranja in nekakšno globalno povezanost, kar nedvomno drži. Vendar s seboj prinaša tudi veliko negativnih pojavov, ki jih je pač treba vzeti v zakup, s prepovedmi in plakativnim moraliziranjem, ki smo mu priča danes, se položaj ne bo izboljšal niti za ped.
Še posebno če se ukrepi izvajajo kabinetno, brez stika z realnim življenjem. In povsem brez smisla za humor, ki lahko precej učinkoviteje dezelektriicira družbene napetosti kot pa pridige, žebranje všečnih loskul in prepovedi. Morda bi tu lahko uporabili nič kaj vljuden poziv Rickieja Gervaisa ilmskim zvezdnikom na zadnji podelitvi zlatih globusov, ko so na oder prihajali po nagrade – da si ne bodo drznili pleteničiti in moralizirati o družbenih vprašanjih, saj živijo v svojem mehurčku in nimajo pojma, kaj se zares dogaja v svetu. »Pridite na oder, vzemite svoj globus in odj.bite.« Res nič kaj prijazno, ampak zato nič manj resnično. In predvsem toliko bolj učinkovito, poleg tega pa še zabavno.
Humor lahko precej učinkoviteje dezelektriicira družbene napetosti kot pridige, žebranje všečnih loskul in prepovedi.