Poslednji uličar
Če kaj, potem je svetovno prvenstvo v Katarju dokaz, da je nogomet postal že skoraj robotski šport z nastavki finomehanike. Toliko atletike, mišic, hitrosti, sledenja algoritmom in podobnosti med igralci ter obenem odsotnosti dvobojev na največji globalni nogometni sceni še nikoli nismo videli. Zato so – v času nasilnega brušenja robov – nogometaši z izstopajočo osebnostjo, ljudje, ki imajo kaj povedati, igralci z zgodbo še toliko bolj pogrešani. Kritično ogrožena vrsta.
Zelo podobno velja za moderni slovenski nogomet. Ta je, na reprezentančni in na klubski ravni, v zadnjih letih na pogon, milo rečeno, dvomljive selekcije, zakulisnih iger in kruhoborstva postal predvidljiv, mehek, dolgočasen, sterilen; priden. In zato tudi nekonkurenčen. Tako iz svetovnega kot slovenskega nogometa je, tu je svoje dodal razmah informacijske tehnologije, ki je izpraznil igrišča in razčetveril tako pozornost kot naravno socialno pedagogiko, izginila ulica. Primarnost. Današnji vrhunski nogomet vse bolj spominja na računalniške igre – namesto da bi bilo obratno.
Tudi zato so posamezniki, ki jih selekcijska uravnilovka, kljub neštetim poskusom, seveda, ni uokvirila, pa jim je vseeno uspelo, tako pomembni. Ker so, da, kritično ogrožena vrsta. Ker so živi fosili in predstavljajo stik – arheologija v živo – s starim svetom. Ker nam, starim nogometnim romantikom, ki se nismo sposobni odreči magičnemu mišljenju, ponujajo zatočišče spomina. Nam omogočajo nadaljevanje mladosti na stopnicah.
In tam zunaj, če govorimo le o domačih zelenicah, je moderno nogometno tektoniko preživel en sam nogometaš, en sam človek. Dvaintridesetletni Ljubljančan, Vičan, Mustafa Nukić je poslednji nogometni uličar. Živi fosil. Preživelec. Osebnost. In nikakor ne zgolj v kontekstu nogometa, ki je v njegovi življenjski zgodbi le – parabola.
»Nogomet je samo del moje identitete. Še zdaleč se nimam le za nogometaša. Ne živim in ne vedem se kot nogometaš,« je na začetku štiriurnega pogovora, ki ga nobeden od naju kar ni hotel končati, povedal napadalec ljubljanske Olimpije. Ta je, kljub silovitim turbulencam in kaosu v klubskih pisarnah, z veliko prednostjo postala jesenski prvak in je na dobri poti do tako težko pričakovanega naslova državnega prvaka. Na dobri poti, ki jo lahko prepreči le atomska katastrofa.
A ta je v nemirnih Stožicah vedno med realnimi možnostmi.
Mustafa Nukić je nogometnega kaosa vajen, prekletstvo geograije pa ga je tako rekoč takoj po rojstvu vrglo tudi v neki drug, bistven bolj usoden, temeljen kaos. Ko je bil star leto in pol, sta z mamo zapustila Bosno in Hercegovino. Prek Zagreba in begunskega centra v Višnji Gori sta leta 1993 prispela v Slovenijo. Nastanila sta se v begunskem centru na Viču, kjer so ljudje na begu pred vojno živeli v nesprejemljivi izolaciji. Kasneje se jima je pridružil še oče.
Na Viču je rasel obkrožen s človeško tragedijo, toda bil je premajhen, da bi se zavedal, da je njegov svet kakorkoli drugačen in zakaj je tako. To je bil edini svet, ki ga je poznal. In v tem, še tako zelo analognem svetu je pri odraščanju dečka, ki je svojo življenjsko pot gradil na pogon nadkompenzacije, izredno pomembno vlogo odigral nogomet. Nuka, kot ga kličejo tribune, se je hotel dokazati. Zarasel se je z viškim asfaltom in kmalu postal član tamkajšnjega kultnega nogometnega kluba Svoboda, kluba, ki bo za vedno ostal v njegovem srcu.
Toda drugače kot številni vrstniki, mnogi so bili precej bolj nadarjeni, se je s podobno vztrajnostjo in strastjo kot nogometu posvečal tudi šoli. Blestel je na igrišču in blestel je v šolskih klopeh – v tistih časih tako rekoč deinicija izjeme, ki je potrdila pravilo. A na prelomu tisočletja je v ljubljanskem nogometu vladal kaos, v vseh starostnih kategorijah. Iz Svobode je odšel za Bežigrad, k Olimpiji. In ta je, ne glede na vse, kar je sledilo, nemudoma postala njegov klub. Treniral je, in kadar je bilo mogoče, na članskih tekmah pobiral žoge. To je bilo v času, ko je v Ljubljani igral veliki Robert Prosinečki, s katerim sta si dve desetletji kasneje delila slačilnico. Le da je bil veliki Žuti letos spomladi v Stožicah, še ena zgodba stalnega zeleno-belega kaosa, v vlogi trenerja.
Kaos v ljubljanskem nogometu je bil najhujši, ko je bil Mustafa v letih, v katerih se odloča (ne le) nogometna usoda. Propadla je stara Olimpija, sesuvali so se tradicionalni klubi, Svoboda, Slovan in Ljubljana, rojevali so se novi, Interblock in Bravo. Na igriščih in stadionih so imeli glavno vlogo agenti, vplivni starši in taki ali drugačni strici iz ozadja. Kvaliteta mladih igralcev pri selekcioniranju in prestopih največkrat ni bila odločilen dejavnik.
Samonikli in samostojni Mustafa Nukić je to neštetokrat izkusil na lastni koži. Vrsto let je kljub izjemnemu nogometnemu znanju krožil med ljubljanskimi in slovenskimi klubi, igral je celo v tretji avstrijski ligi. Nekajkrat ni dosti manjkalo, pa bi resno ukvarjanje z nogometom povsem opustil. Ne le