Boštjan Videmšek

zaradi razočaranja, ampak zaradi golih eksistencialnih potreb. Kot da bi svojo zgodbo poznal vnaprej, je ob igranju nogometa končal študij ekonomije (najprej je študiral elektrotehniko). Ko je bila življenjska prelomnica najbolj ostra, se je zaposlil v podjetju Extra Lux. Hkrati je igral nogomet za še en ljubljanski klub – Ilirijo, ki je tedaj nastopala v tretji ligi. Takrat, pri petindvajsetih, je bil konec tekmovalne kariere najbolj blizu. In bil bi logičen.

Potem pa je prišel klic iz Spodnje Šiške, kjer domuje NK Bravo. Trener Dejan Grabić je dobro poznal njegovo nogometno znanje. Dve popolnoma različni osebnosti sta potrebovali nekaj časa za »kalibracijo«. A ta je bila nadvse uspešna. Bravo se je na pogon veterana ljubljanskega asfalta prebil v prvo ligo. Tedaj mu je oče, ki mu je na športni poti vseskozi stal ob strani, dejal, da nogomet lahko igra še pet let, delal pa bo lahko vse življenje. Naj nadaljuje z nogometom, mu je svetovala tudi žena, njegova temeljna opora. Zato je po štirih letih pustil redno službo in se, končno, v celoti posvetil nogometu. Sledilo je vstajenje.

Toda njegove stare sanje, ki niso bile povezane z Barcelono ali Liverpoolom, so bile še vedno žive. Poleg Svobode, večnega viškega domicila, je bila njegov klub le Olimpija. V pogodbi z Bravom – samouresničujoča se prerokba – si je izposloval, da ob klicu iz svojega svetega kluba lahko kadarkoli odide v Stožice. In ta klic je prišel po briljantni sezoni 2020/2021, ko je bil Mustafa Nukić eden najboljših igralcev lige in prvi podajalec. Iz Stožic ga je poklical kapetan zeleno-belih Timi Max Elšnik, še en nogometaš, ki s svojo elokventnostjo presega vse klišeje tega športa. Na sestanku ga je pričakal trener Savo Milošević, legendarni srbski napadalec. Takoj sta »kliknila«. Savo, samorealiziran človek brez kompleksov, ga je videl točno tam, kjer Nuka vidi sebe. Uspel mu je, kot se reče v nogometnemu jeziku, prestop kariere. Olimpija je njegova Barcelona, njegov Liverpool.

V naslednjih mesecih je Mustafa, ki na svetovnem prvenstvu v Katarju navija za Maroko, vsi njegovi najboljši prijatelji pa prihajajo iz »nenogometnih« krogov, igral najboljši nogomet v življenju. Kot Ljubljančan, predvsem pa kot uličar, ki razume jezik tribun in do kluba, v katerega je prišel, čuti neomajno pripadnost, je nemudoma postal ljubljenec navijačev. Uno di noi, eden od nas. Ko je tistim ubogim Maltežanom lani poleti zabil svoj prvi gol v zeleno-belem dresu, je slavil, kot da bi v zadnji sekundi sodnikovega podaljška odločil inale svetovnega prvenstva. V tistem slavju je bilo trideset let čustev. In tudi frustracij. Vzklike sreče bi lahko prevedli v eno samo besedo – končno!

In koliko je bilo takšnih trenutkov v mesecih, ki so sledili. »Toliko bitk sem bojeval ... Vse sam. Ves čas po svoji poti. Nič mi ni bilo podarjeno. Vedno sem začenjal iz minusa. Že ko sem se predstavil kot Mustafa. To je seveda bolelo, ampak nikoli nisem dovolil, da bi bil žrtev. Nisem pustil, da bi me to determiniralo. Vedno sem moral dati od sebe več. Moral sem se stalno potrjevati. Hotel sem biti najboljši v razredu – šola je bila pri nas doma vedno na prvem mestu – in tudi na nogometnem igrišču. Zato sem danes močnejši in tega, kar imam, ne bom kar tako izpustil iz rok,« pravi nogometni romantik, ki se je kot deček naježil vsakič, ko je slišal himno lige prvakov. »Kot otroci smo imeli, kar smo imeli. Ni bilo veliko motenj. Tisto, kar smo imeli, pa smo maksimalno izkoristili. To so bili zelo drugačni časi. Morda tudi zato danes živim skromno, nimam velikih potreb,« se spominja Mustafa, ki se dobro zaveda, da bi se njegovo življenje lahko obrnilo povsem drugače. Veliko njegovih vrstnikov je odneslo. Pred odhodom na temno stran so ga zaščitili starši. In nogomet. Njegova supermoč. »Moj ščit,« kot pravi.

Je deček z Viča, ki o nogometu govori s forenzično, analitično natančnostjo znanstvenika in najstniško strastjo, dosanjal svoje sanje? »Ne še. Moje sanje so, da spomladi postanem prvak z Olimpijo. To je moja zadnja velika nogometna želja. Potem bodo moje nogometne ambicije izpopolnjene. Potem pa, da še nekaj naredimo v Evropi. Za tujino pa sem že malo v letih in v ospredju je družina,« pravi oče dveh majhnih otrok. Pogovarjala sva se pred predzadnjo tekmo jesenskega dela prvenstva, ko je imela Olimpija pred najbližjim zasledovalcem trinajst točk prednosti. Taka prednost bi za uresničitev njegovih sanj morala zadoščati. A v Stožicah, kjer pisarne ne sledijo igrišču, je, kot rečeno, možno vse. Ne bi bilo prvič, da bi Olimpija zapravila nemogoče.

Toda če bo ekipa pod vodstvom Alberta Riere, neverjetno nadarjenega španskega trenerja, legende Liverpoola in drugih velikih klubov, ki je zeleno-belo slačilnico skoraj alkimistično povezal, na travniku pa ustvaril prepoznavno, igrivo, dominantno igro, ostala skupaj, potem bo Nuka, ki v letošnji sezoni vsak svoj gib podreja moštvu, 20. maja prihodnje leto na tekmi zadnjega kola s Celjem zagotovo dvignil »kanto« – pokal za naslov slovenskega državnega prvaka. Že vidim – že slišiva – kako bo v končno polnih Stožicah odmevalo: »Mu-sta-fa Nu-kić! Mu-sta-fa Nu-kić!«

Kdor pozna njegovo nogometno pot in natančno spremlja njegovo vedenje na igrišču, mu je v letošnji zeleno-belo rezultatsko čudoviti sezoni jasno, da se Mustafa, ki se po lastnih besedah vedno manj pooseblja z vlogo nogometaša, v vedenju in v igri močno samoomejuje; da ves čas sprejema odločitve, obenem pa izžareva hvaležnost, ta je odsotnost samoumevnosti. Tu mu pomaga izrazito visok bolečinski prag – pridobljen v neskončnih labirintih nogometnega kaosa. »Na terenu se močno samoomejujem. Še posebej zadnjih nekaj let. Včasih sem imel v sebi jezo, upor. To sem moral nekako dati iz sebe. Zdaj pa se lahko umirim. Nogomet je ekipni šport, treba se je podrediti. Vendar ne v celoti, da ohraniš svoje bistvo. Treba je najti ravnotežje. Letos imamo višje cilje. Želim si, da bi zadoščenje in zadovoljstvo doživel na ekipni, ne le na osebni ravni,« razmišlja zeleno-bela številka 9, ki je najboljši nogomet igral, ko je bil veliko v stiku z žogo. S trenerjem Riero se veliko pogovarjata, nasploh je Španec velik komunikator, ki spoštuje igralce in se ne postavlja nadnje, kar radi počnejo nerealizirani (pol) trenerji, ki jih v našem okolju ni malo. Albert Riera pa, podobno kot Robert Prosinečki in Savo Milošević, teh težav nima, nasprotno. In to se še kako vidi na igrišču.

Vsi klubi potrebujejo svoje junake. Lokalne fante, ki letijo na pogon pripadnosti. Antitezo plačancev in duha časa. Igralce, ki se, podobno kot navijači, po porazu pobirajo nekaj dni. Ker za klub, za katerega igrajo, tudi intimno navijajo – in kakšna redkost je to! Taki nogometaši polnijo tribune, ustvarjajo kult in klubsko mitologijo. So talisman in duša kluba. V Ljubljani, kjer vlada diktatura izbire, kjer se največji talenti porazgubijo po drugih športih, kjer nogometni obsedenci veljamo za (dejansko kompliment, hvala!) kronične outsiderje, je to še toliko bolj pomembno.

In če kdo, se tega zaveda Nuka. Poslednji uličar. Kritično ogrožena vrsta.

Vsi klubi potrebujejo svoje junake. Lokalne fante, ki letijo na pogon pripadnosti. Antitezo plačancev in duha časa. Igralce, ki se, podobno kot navijači, po porazu pobirajo nekaj dni. Ker za klub, za katerega igrajo, tudi intimno navijajo – in kakšna redkost je to!