Sedem minus

o je gospa Miao v začetku prejšnjega meseca svojo čredo ovac izpustila v širno stepo, so se te začele pomikati v krogu. Čeprav se bile na prostem, in to sredi velikega prostranstva Mongolije, so se skoraj dva tedna vrtele v skrivnostnem krogu.

Nihče ni znal pojasniti, zakaj. Ko so kitajski mediji objavili posnetke ovac, kako hodijo v pravilnem krogu, pa se je oglasil profesor Mat Bell, direktor oddelka za kmetijstvo v Hartpuryju v Gloucestru, in pojasnil, da je takšno vedenje mogoče pojasniti zgolj z dolgim bivanjem črede v zaprti obori, kjer so se živali lahko gibale samo vzdolž ograde, tako da so se navadile hoditi v krogu.

Gospa Miao je poudarila, da je najprej začelo v krogu hoditi nekaj živali, nato pa so jim začele slediti vse druge. Profesor Bell tudi to pojasnjuje z miselnostjo črede, ki je za ovce svojevrsten obrambni mehanizem, saj se v tesno strnjeni gruči najbolje varujejo pred plenilci. Je pa zanimivo še nekaj, kar je opazila gospa Miao: tistih nekaj ovac, ki so se prve začele pomikati v krogu, je za seboj pritegnilo večino drugih – a ne vseh. Nekaj jih je ostalo ob strani, kot da bi dojele, kako nesmiselno je slediti voditeljem, ki se celo v širni stepi niso odločili za kaj drugega kot za korakanje v krogu.

Vse skupaj me je spomnilo na roman kitajskega pisatelja Jiang Ronga Volkov totem, ki je izšel leta 2004, in na pogovor z njim, med katerim mi je dejal, da izvira to delo iz njegovih lastnih izkušenj. Tudi on je bil – tako kot glavni junak romana – med veliko kulturno revolucijo poslan na delo v Notranjo Mongolijo in tam je dojel razliko med miselnostjo ovac in volkov.

Pripovedoval mi je, da je ob neki priložnosti po naključju opazoval, kako je trop volkov čredo ovac prignal do prepada, te pa so sledile druga drugi in skakale v brezno. Volkovi so nato njihova raztreščena telesa brez težav odvlekli v svoj brlog, Jiang (oziroma Lu Jiamin, kar je pisateljevo pravo ime) pa je bil očaran nad njihovo inteligenco in hkrati globoko prizadet, ker je v ovčjem obnašanju prepoznal konfucijansko miselnost svojega naroda, nagnjenega k podrejanju voditelju.

Jiang Rongov roman je bil deležen številnih nagrad, pa tudi nesmiselnih kritik, kajti, kot so poudarjali nekateri, odseva fašistično očaranost nad močnejšimi bitji in prezir do šibkejših. Celo neki mongolski pisatelj je vprašal, kako se lahko to delo opira na zgodovinska dejstva, ko pa Mongoli niso nikoli oboževali volkov.

K»Kako naj ovcam koristi sprejetje resolucije o vegetarijanstvu, ko pa je volk povsem drugačnega mnenja?« je ob neki priložnosti zapisal ameriški pisatelj William Inge. Nanj sem se spomnila v sredo in se odločila, da bom prenehala razmišljati o živalih, v katerih različni narodi in kulture prepoznajo svojega duha, simbole in vrline, ki jih občudujejo. Sicer pa je bil za stare Egipčane oven simbol sonca, ko smo že pri volkovih, pa so ga bolj kot v Mongoliji oboževali na Japonskem, ker so volkovi pred rastlinojedci varovali riževa polja. In Japonci so jih imenovali »ookami«, kar zveni enako kot beseda, ki pomeni »veliki bog«. Celo po tem, ko so bili v začetku 20. stoletja v tej deželi volkovi iztrebljeni, je ostal kult »svetega volka«.

Sem se pa kljub vsemu spomnila tega Ingejevega stavka, ko so v Nemčiji aretirali več kot dvajset članov, kot pišejo nemški