Nova pot je pred nami, treba jo je samo še posuti z dobro voljo in pogumom
mediji, teroristične organizacije, med katerimi je bil tudi Heinrich XIII. Reusski. Poleg njega so bili pripadniki te organizacije še nekdanja članica parlamenta, aktivni član oboroženih sil in bivši častniki policije ter elitnih posebnih enot. Njihov načrt je bil: vzpostaviti razmere za začetek državljanske vojne, ki bi v Nemčiji pripeljala do strmoglavljenja demokracije, saj po mnenju pripadnikov te organizacije ta ureditev tako ali tako ni zakonita.
Pravzaprav je šlo tukaj za združitev dveh oblik podobnih ideologij, od katerih se je iz ene rodilo gibanje Reichsbürger (državljanov rajha), druga pa je podpirala teorije zarote QAnon. Obtožbe, v katerih je navedeno, da so bili cilji organizacije oboroženo strmoglavljenje oblasti, uboj kanclerja in aretacija velikega števila zakonodajalcev, bi zvenele kot scenarij za politično grozljivko, če ne bi članstvo te ultradesničarske združbe štelo več kot petindvajset tisoč ljudi.
In ob vsem tem pravimo, da je čudno in nenavadno to, da se ovce sredi prostrane stepe gibljejo v krogu? Ali pa je čudno to, da se sploh čudimo temu pojavu, o katerem nemški politični analitiki trdijo, da je izjemno resen in zelo nevaren, saj je bil velik del pripadnikov državljanov rajha zastrašujoče dobro oborožen in pripravljen na »dan X«, kot so imenovali trenutek obračuna z demokracijo, »globoko državo« in glavnimi institucijami najbolj demokratične države v Evropi.
KAJ BI SE MORALI NAUČITI IZ TE NOVICE? Za začetek to, da begunci, priseljenci, imigranti, ali kakor koli jih že imenujemo, niso nevarnost za Evropo, demokracijo in tako imenovane evropske vrednote. Nevarnost prihaja zaradi zaprtosti obore, znotraj katere ovce dolgo hodijo v krogu, tako da tudi v prostrani stepi ne poznajo nič drugega kot monotoni krog, v katerem se vsi moški potomci rodbine modre krvi imenujejo Heinrich. Razlikujejo se samo po številki za imenom.
Drugič: ko pogledamo družinski grb rodbine Reuss, vidimo na njem celo vrsto različnih živali, pod katerimi piše: »Zaupam Bogu«. Kateremu Bogu?
S te slike lahko jasno razberemo, da ima princ Heinrich XIII., pa tudi velik del njegovih privržencev, problem z identiteto, ki ga v 21. stoletju ni znal premostiti, tako da ga je ta razdvojenost skozi sedemsto let družinske zgodovine vodila k vsem mogočim vrstam skrajnosti.
In na koncu raje ne tolmačimo dejstva, da je bila življenjska partnerica princa Heinricha XIII. Rusinja in da sta se nemški »zvezni orel« in ruski dvoglavi orel s tremi kronami nekje prepoznala v izgubljeni zgodovini, za katero sta največji problem demokracija in parlamentarizem. Raje se ustavimo pri tistem stavku o ovcah in vegetarijanstvu, ki jim za hrbtom stoji volk s povsem drugačnim mišljenjem.
Tisto, kar povezuje Carla von Ossietzkega, Aung San Su Či, Liu Xiaoboja in Alesa Bjaljatskega, ni samo Nobelova nagrada za mir, ki so jo podelili vsem štirim, temveč tudi dejstvo, da so to visoko priznanje dobili v času, ko so bili v zaporu. Von Ossietzky, ki je nagrado dobil leta 1935, in to za razkritje ponovnega oboroževanja Nemčije, in Liu Xiaobo, ki je bil leta 2010 nagrajen za »dolgoletno nenasilno bojevanje za temeljne človekove pravice na Kitajskem«, nista nikoli več videla luči svobode. Oba sta preminila v zaporniških bolnišnicah. Nemec zaradi tuberkuloze, Kitajec zaradi raka jeter. Telesno uničena, miselno neporažena. Aung San Su Či je resda doživela svobodo in celo postala dejanska voditeljica svoje države, a je zdaj znova za rešetkami. Vojaška hunta jo je do zdaj obsodila na 26-letno zaporno kazen, obstaja pa še pet nedokončanih obtožb, za katere ji bodo dodatne zaporne kazni izrekli v teh dneh.
Tudi Alesa Bjaljatskega ne bo v Oslu, ko bodo v soboto podelili Nobelovo nagrado za mir, in to njemu, ukrajinskemu Centru za državljanske svoboščine in ruski organizaciji Memorial. Beloruskemu aktivistu za človekove pravice niso dovolili niti tega, da bi svoj govor poslal po svoji soprogi, ki naj bi ga nato prebrala na slovesnosti. Mož, ki je na videz zahteval tako malo – »da bi lahko državljani Belorusije nekega dne živeli življenje po naših evropskih standardih« – a zelo glasno, je bil prvič aretiran leta 2011, domnevno zaradi utaje davka. Tri leta pozneje so ga izpustili, leta 2021 pa ga znova spravili za rešetke. Od takšnih ljudi se lahko hkrati naučimo veliko in po vsej verjetnosti ničesar. Kajti, ko sem slovitega kitajskega pisatelja Cong Weixija, ki je v Mao Zedongovem zaporu preživel enaindvajset let, vprašala, kaj je bila tista lučka v temni celici, ki ga je vodila naprej in ga spodbujala, naj zdrži – je bila to ljubezen do sina, ki je imel dve leti, ko so Conga zaprli, in triindvajset let, ko ga je znova videl, ali morda ljubezen do resnice, naroda, svobode? – mi je on povsem mirno odgovoril: »Nič od tega. Jaz bi zdržal vse. Sem takšen človek.«
Ko smo že pri tej veličastni živali, naj vam priporočim knjigo Filozof in volk: pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči. Napisal jo je Mark Rowland, ilozof, ki je enajst let preživel z volkom Breninom, fascinantno živaljo, ki je v vsakem trenutku zahtevala družbo svojega tovariša. Rowland si je Brenina samo nekajkrat drznil pustiti samega. Enkrat mu je požrl celotno klimatsko napravo, drugič mu je v avtomobilu razdejal in prežvečil vse, kar mu je prišlo pod zobe. »Ko se mi v spomin prikrade Brenin,« piše ilozof, »se spomnim tudi tega, da je najpomembnejši tisti del tvoje osebnosti, ki ostane takrat, ko propadejo vse tvoje kalkulacije – ko sheme, ki si jih ustvarjal, treščijo ob zid, in ko se laži, ki si jih lagal, zataknejo v tvojem grlu. Navsezadnje je bilo vse do takrat čista sreča, bogovi pa ti lahko srečo odvzamejo enako hitro, kot ti jo lahko podelijo. Najpomembnejše od vsega je ta oseba, v katero se spremeniš, ko te sreča zapusti.«
SE LAHKO TEGA PRAVOČASNO NAUČIMO?
Pred nekaj meseci sem v središču Zagreba videla mladega moškega, ki je na povodcu vodil kozo. Videti je bilo, da ne ve točno, kaj bi z njo. Izkazalo se je, da je imel rojstni dan in da so se prijatelji odločili, da mu bodo skupaj kupili kozo, morda zgolj zato, da bi videli, kako se bo ob tem znašel študent ilozoije s podeželja, ali pa morda zato, da bi se mu maščevali za kakšna pametovanja, s katerimi jih je znal občasno trpinčiti. Spomnim se, da sem ob semaforju opazovala mladeniča in kozo ter razmišljala, kako drugače je živeti z volkom. Ali pa morda sploh ne. Tudi koza ima svoje načine, kako kaznuje svojega spremljevalca, če jo pusti samo, tako da je v resnici tudi življenje s kozo pomemben pouk o tem, kdo si in kakšen človek ostaneš po tem, ko propadejo vse kalkulacije, sreča pa se odloči, da se bo odselila v neznano smer. Povedano malce širše, gre za vprašanje, kakšna družba ostane po tem, ko spoznamo, da živijo v našem sosedstvu pripadniki državljanov rajha, in kaj čutimo v srcu, ko Nobelovo nagrado podelijo praznemu stolu, ker je nagrajenec v zaporu. Pomembno je samo to, da ne začnemo hoditi v krogu. Nova pot je pred nami, treba jo je samo še posuti z dobro voljo in pogumom.