Ocena Ljubice Marjanovič Umek
Račka Ančka
Helikopter Roli
šolo so namreč že sodelovali pri BIO 25, za katerega so izdelali del konstrukcije za projekt Zavzemimo gozdove.
Lokalna zgodba
Meta Kamšek, upokojena ravnateljica Gimnazije in srednje šole Kočevje, je izziv, da bi po več kot štirih desetletjih poskusili izdelati igračo, z veseljem sprejela. Že kot ravnateljica si je prizadevala promovirati poklica lesarja in mizarja, ki sta bila desetletja med manj privlačnimi, in naposled ugotovila, da je treba spromovirati predvsem les kot trajnostni material in njegov izvor – gozd kot unikaten ekosistem.
Tako je nastal Festival lesa, katerega cilj je ozaveščanje o pomenu in novi rabi tega trajnostnega materiala, in po desetletju iz njega tudi igrača Konstrukta (projekt je sicer stekel s podporo centra za kreativnost v MAO). Da so jo poslali na trg, so se morali odvrteti trije razpisi, s katerimi so pridobili 85.000 evrov sredstev, in približno tri leta raziskovanja, snovanja rešitev, preizkušanja in igranja, svoj čas pa je zahtevala tudi kočevska bukev, ki je imela med postopki odmerjen čas za počitek. »Naša zgodba je aktualna, ker je izrazito lokalna. Iz naših bukovih gozdov je les, dizajn je slovenski, izdelali so jo v Sodražici v družinskem podjetju Zajc, za razpise, koordinacijo in zdaj še prodajo pa skrbimo pri Festivalu lesa,« je opisala Meta Kamšek.
Pri uresničitvi Kraljeve zamisli so sodelovali tudi štirje oblikovalci, med njimi Mateja Dekleva. Kot je priznala, se je na začetku spraševala, kaj bi sploh lahko dodali k načrtom tega velikega arhitekta. Toda ko so se začeli poglabljati, so ugotovili, zakaj igrača ni zaživela. »Čeprav je videti silno preprosta – in tudi Kraljeva ideja je bila, da bi bila igrača dostopna vsem –, je jasno, da v tistih časih in s tisto tehnologijo izvedba ni bila mogoča. Vsaka palčka ima veliko izvrtin, ki morajo biti izredno precizno izvedene,« je dejala. Veliko časa so jim vzeli tudi vezniki, za katere so ugotovili, da je v tem primeru plastika zaradi fleksibilnosti primernejši material, zato so naredili kompromis, vendar so uporabili reciklabilno plastiko.
Bojan Zajc iz družinskega podjetja, ki je prevzelo izdelavo, je že pred časom za Delo povedal, da je projekt tudi od njih zahteval veliko entuziazma in izobraževanja. »Veliko je bilo tehnoloških izzivov in računalniškega programiranja, s katerim se je spopadel sin. Pri sestavljivi igrači morajo biti luknjice izdelane izjemno natančno, sicer jih ni mogoče sestavljati, upoštevati smo morali tudi, koliko se bo
Med snovanjem so otroke tudi izzvali za igranje.
les napenjal ali krčil, torej da bo igrača sestavljiva tako na balkonu, ko dežuje, ali pa v zakurjeni sobi pozimi,« je ponazoril. Za izdelavo so morali kupiti tudi nekaj dodatnega orodja.
Ciljajo na evropski trg
Konstrukto sestavlja 34 osnovnih lesenih modulov, ovalov in krogel, ki jih vstavljamo enega v drugega ter utrdimo z vezniki. Z njimi je mogoče sestaviti avion Akrobat, psa Frka, vlak Čuču, žirafo Žano, formulo 1, račko Ančko, mlin na veter, kamelo Gobi, stonogo Jogo, motor Čoper, kozolec Toplar …
Za igračo so opravili obsežno raziskavo trga in pridobili potrebne certifikate ter jih preizkusili na svojih najmlajših družinskih članih in v centrih za starejše. Sledi tudi tako imenovanemu kriteriju STEM, ki poimenuje kompetence na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike prek igre. »To so kriteriji, ki krepijo otrokove motorične, tehnične sposobnosti, kreativno mišljenje in domišljijo,« je pojasnil Gal Hočevar, ki je ob lansiranju izdelka postal vodja prodaje, sicer pa se je s Konstrukto v vseh mogočih razsežnostih že ure in ure igral.
Konstrukto bodo za začetek preverili na slovenskem trgu, potem pa ciljajo na evropskega, zlasti skandinavske države, za katere je značilno zavedanje o pomenu lesa.
Kot je še omenila Meta Kamšek, igrača ni povsem izpolnila Kraljeve želje, da bi bila res dostopna vsem. Cena (na voljo je v treh različnih setih, ki stanejo od 99 do 265 evrov za vrtčevski komplet) namreč ni primerljiva z izdelki iz plastike, a gre v smeri trajnosti: »Zaradi podnebnih sprememb bomo morali stopiti nazaj, kupiti morda manj, pa tisto tako premišljeno oblikovano, tako trajno, da lahko ostane skozi generacije,« je dejala.
Natalija Lapajne je prav tako spomnila, da bi morala biti v času potrošništva pomembna kakovost igrače. »Mnoge igrače so povezane z anonimno in nečloveško produkcijo v državah Daljnega vzhoda. Prizadevanja za oživljanje igrač, ki datirajo desetletja nazaj, so dokaz, da dobra igrača nikoli ne zastara. Lepo je videti, da kulturna dediščina lahko živi naprej, v tem primeru ne le kot dobra igrača, ampak tudi kot estetska vrednota.«
Leta 1984 je bila v Jugoslaviji po zgledu nemške nagrade za dobre igrače Spiel gut ustanovljena komisija za ocenjevanje kakovosti igrač, ki je delovala do leta 2009. Od leta 2014 imamo v Sloveniji tudi Inštitut za razvoj igrač; ta ob podpori Podjetniškega inkubatorja Kočevje sodeluje s slovenskimi proizvajalci igrač in izvajalci storitev, medtem ko komisija pri ministrstvu za izobraževanje, šolstvo in šport, ki je nekoč izdajala potrdilo o dobri igrači, ne deluje več. V Festivalu lesa so kljub temu pridobili pozitivno oceno dr. Ljubice Marjanovič Umek, ki je dolgo vodila omenjeno strokovno komisijo za ocenjevanje dobrih igrač: »Ugotovili smo, da igračo lahko kot primerno in varno ponudimo otrokom od petega leta starosti dalje. Ocenjujemo, da je primerna tudi za dejavnosti delovnih centrov, domov za ostarele in igro doma.«
Da so igračo poslali na trg, so se morali odvrteti trije razpisi, s katerimi so pridobili 85.000 evrov sredstev, in približno tri leta raziskovanja, snovanja rešitev, preizkušanja in igranja.