Cerkev v Istri ni živa cerkev
Hrvaška Verniki v Istri že dve leti čakajo na imenovanje poreško-puljskega škofa, Vatikan pa se ne odziva
Istra je na Hrvaškem vedno veljala za nekaj posebnega. Nikakor ne v negativnem smislu, skoraj vedno v pozitivnem. Zdaj je poreško-puljska škoija brez škofa. Pred dvema letoma je papež dotedanjega škofa Dražena Kutlešo imenoval za koadjutorja, soupravitelja splitsko-makarske nadškoije, nedavno je Kutleša postal tudi predsedujoči Hrvaški škofovski konferenci. In tako Istra ostaja brez prvega pastirja.
• Nihče ne ve ničesar.
• Dogajanje v Cerkvi spominja na politične igrice.
• Vatikan še ni pozabil afere Dajla.
Ugibanj je veliko, odgovorov malo oziroma nič. O tem se skoraj vsak dan pogovarjajo tudi duhovniki na svojih sestankih. Sklep pa je, kot je v nedavnem pogovoru za Glas Istre dejal Josip Grbac, župnik iz Umaga, vedno isti: »Mi ne vemo nič!«
Umaški župnik je še dodal, da so se tako duhovniki kot verniki sprijaznili, da gre morda za doslej vsem neznano cerkveno politiko. »Kot da je dogajanje v istrski Cerkvi postalo podobno političnim igricam, povezanim s tem, kdo bo sedel na kateri ministrski položaj. Najbrž je vsem jasno, da ni tako, povprečnemu verniku pa tak pomislek najbrž ni tuj,« pa je omenjeni umaški župnik dodatno pojasnil oziroma zapisal še v kolumni v časniku istrske škoije, imenovanem Ladonja, ter med verniki in širše povzročil dodatne pomisleke.
Živa cerkev le na papirju
Poreško-puljska škoija sicer ima administratorja, ki podpisuje najnujnejše dokumente in dekrete. »Cerkev, ki se ukvarja zgolj z administracijo, pa ni 'živa cerkev',« je bil neposreden župnik Grbac in dodal, da istrski duhovniki zdaj komunicirajo z obglavljeno škoijo zgolj in samo s – papirologijo. Zato ni nič nenavadnega, da so zamrli pastorala in celo romanja, zadnje je bilo pred 22 leti v Rim, dogodkov in druženj je malo oziroma skoraj nič.
Vedno več je vprašanj, zakaj Vatikan oziroma papež Frančišek ter »njegov« kadrovski oddelek toliko časa zavlačujeta z imenovanjem novega poreško-puljskega škofa. Argument, da med duhovniki v Istri ni kakovostnega duhovniškega kadra, menda še zdaleč ne drži, saj je navsezadnje papež aprila imenoval prav istrskega duhovnika Milana Zgrablića za soupravitelja Zadrske rimskokatoliške nadškoije. Mimogrede: ta ima na Hrvaškem poseben status, saj ni del nobene cerkvene province na Hrvaškem, ampak je le hrvaška nadškoija neposredno podvržena Svetemu sedežu. »Ali pa morda prihaja v Istro nadškof iz kakšne druge nadškoije, kar je v zadnjem času skoraj že postalo praksa pri imenovanjih nadškofov?« se sprašujejo v istrskih cerkvenih krogih.
Tisti z daljšim spominom pa ugibajo, ali se nemara za vsem skupaj še kar ne vleče kakšen krak afere Dajla, dobro desetletje starega spopada, prvega take vrste v zgodovini Katoliške cerkve, glede vrnitve cerkvenega premoženja. Takrat je zaplet v zvezi s cerkvenim premoženjem v Dajli nastal, ko je papež Benedikt XVI. odločil, da mora poreško-puljska škoija samostan in zemljišče v Dajli vrniti italijanskim benediktincem iz Abbazie di Praglia pri Padovi in jim izplačati štiri milijone evrov odškodnine. Sledili so istrski »glagoljaški upor« v obliki peticije 90 istrskih duhovnikov proti dejanjem lastnega nadškofa in lastnega papeža (odgovora iz Vatikana niso dobili) pa odločitev, da se Dajla vrne državi, pa državna odločitev … Za Hrvaško je bila afera končana, v Vatikanu pa na vse skupaj morda še niso pozabili. Pravi triler!