Bobinac načrtuje več denarja za šport
V naši krovni športni hiši, ki ima pod svojo streho toliko različnih zvez in skupnosti, je seveda težko ustreči vsem.
Olimpijski komite SlovenijeZdruženje športnih zvez (OKS-ZŠZ) je včeraj dobil svojega tretjega predsednika. Po Janezu Kocijančiču in Bogdanu Gabrovcu bo našo krovno športno organizacijo prihodnja štiri leta vodil Franjo Bobinac.
V volilni kampanji so vsi trije kandidati za novega prvega moža – ob Bobincu sta se za ta položaj potegovala tudi Tomaž Barada in Janez Sodržnik – skoraj na vsakem koraku ponavljali, da vodenje OKS-ZŠZ pomeni veliko čast. Vendar je obenem tudi velika odgovornost. Zagotovo takšnega združenja ni preprosto voditi.
To je še toliko težje zaradi ogromno različnih interesov znotraj organizacije, kar je mogoče sklepati tudi po izjemno izenačenih rezultatih volitev na 51. redni seji skupščine. V prvem krogu so namreč vsi trije pretendenti prejeli po dobrih 30 odstotkov glasov, in sicer Bobinac 36,89 odstotka, Barada 32,97 odstotka in Sodržnik 30,15 odstotka.
V naši krovni športni hiši, ki ima pod svojo streho toliko različnih zvez in skupnosti, je seveda težko ustreči vsem. Že v nogometni in smučarski zvezi, ki sodita med največje, se znajo močno razlikovati potrebe in pričakovanja, da želja tistih manjših, kot sta, denimo, zvezi za frizbi in tarok, iz katerih so včeraj prav tako glasovali za predsednika OKS-ŠZS, sploh ne omenjamo. Enako velja za regijske pisarne: v grosupeljski imajo verjetno drugačen pogled na šport kot, recimo, v žalski.
Vsi najbrž nikoli ne bodo zadovoljni, kar sta izkusila tudi Kocijančič in Gabrovec. In bo prej ali slej tudi Bobinac, ki bo – kot so že napovedali nekateri ugledni športni funkcionarji iz tujine, ki so imeli priložnost sodelovati z obema dosedanjima predsednikoma OKS-ŠZS – stopil v velike čevlje svojih predhodnikov. Že zaradi imenitnih podvigov, ki so jih naši športniki dosegali pod njuno »vladavino«.
Kot je novopečeni prvi mož OKS-ŠZS med drugim samozavestno napovedal po svoji izvolitvi, namerava celo podvojiti sredstva za šport in povečati njegov ugled, ki glede na vse uspehe – roko na srce
– še zmeraj ni takšen, kot bi si zaslužil biti. Že v odnosu države do športa so precejšnje rezerve, kakor bi znali v svojem slogu povedati tudi številni junaki športnih aren.