Minus za stanovanjsko politiko

Revizija je pokazala številne pomanjkljivosti na strani države pri izvajanju stanovanjskega programa

Ne vemo, koliko je najemnih stanovanj, koliko je praznih, ni evidence nelegalnih gradenj. Pravzaprav ni niti definicije, kaj sploh je javno najemno stanovanje. To je le peščica argumentov, s katerimi računsko sodišče utemeljuje, zakaj izvajanje stanovanjske politike od 1. januarja 2015 do 30. junija 2021 ni bilo učinkovito.

Revizija je pritrdila v javnosti zelo utrjenemu prepričanju o številnih pomanjkljivostih v odnosu države do stanovanjske problematike. Računsko sodišče je pod drobnogled konkretno vzelo smotrnost poslovanja ministrstev za okolje in prostor ter Stanovanjskega sklada RS pri izvajanju resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Ta se po mnenju revizorjev z načrtovanimi ukrepi loteva pravih problemov, ne vključuje pa finančnih virov.

Cilj v resoluciji, da bo do leta 2025 33.000 javnih najemnih stanovanj, se jim zdi težko uresničljiv; junija 2021 jih je bilo 24.263, v zadnjem desetletju se je fond povečal le za 2748, za izgradnjo 8737 manjkajočih bi potrebovali skoraj 1,1 milijarde evrov.

Simon Maljevac, kandidat za ministra za solidarno prihodnost, pod čigar pristojnost bo po reorganizaciji vlade spadala stanovanjska politika, pravi, da poročilo opisuje podobne pomanjkljivosti sistema, kot so jih ugotavljali sami.

»Na ministrstvu za solidarno prihodnost bomo oblikovali delujočo stanovanjsko politiko. Že načrtujemo delovanje na treh področjih: oblikovanje stabilnega in robustnega z ustreznimi javnofinančnimi viri podprtega sistema gradnje najemnih stanovanj, oblikovanje dolgoročne in razvojne stanovanjske politike ter sistematičen pristop k zbiranju, urejanju in vodenju evidenc podatkov,« obljublja Maljevac.

Za izgradnjo 8737 manjkajočih stanovanj bi potrebovali skoraj 1,1 milijarde evrov.