Neprilagojenci, nekonformisti in člani Vie Negative
Bojan Jablanovec V dvajsetih letih so producirali več kot sto projektov, sodelovalo je več kot dvesto ustvarjalcev
Danes bo v ljubljanski Stari elektrarni slovesno. Na dogodku, naslovljenem VNeselica, bodo sodelavci in prijatelji platforme Via Negativa praznovali dejstvo, da že dvajset let hodijo po robu, prestopajo meje in rinejo z glavo skozi zid.
Verbalni, plesni, koncertni, galerijski performans, standup, video, cikel glasbeno-uprizoritvenih dogodkov, serija performativnih dogodkov, izično gledališče – vse to so podnaslovi izvedenih projektov, ki jih naštevajo pri Vii Negativi. »Iščemo različne načine, kako ustvarjati, s produkcijskim modelom sledimo duhu časa in ga poskušamo nadgraditi,« je pred praznovanjem dvajsetletnice delovanja platforme povedal ustanovitelj in umetniški vodja Bojan Jablanovec.
Gospod Jablanovec, kot ustanovitelj in umetniški vodja Vie Negative imate pregled nad kronologijo projekta, ki ga opisujete kot platformo za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti. Kako se je vse začelo, kaj je bila izhodiščna zamisel?
Vio Negativo sem začel po sedmih, osmih letih prakse kot režiser v institucionalnih gledališčih, torej kot režiser repertoarnih dramskih predstav. Hitro sem ugotovil, da mi ta model produkcije ne ustreza, imel sem neko drugo idejo o tem, kaj je gledališče in kako ga hočem delati. Potem sem se leta 2000 odločil, da bom prenehal dotakratno prakso v institucijah ter se posvetil najprej raziskovanju načinov, procesov, metod izvajanja gledališča, ki ne temelji več ne na dramskem besedilu ne na kakršnikoli predlogi, ampak si jemlje za svojo vsebino izvajalca – igralca, performerja, ki stoji na odru. Od njega kot režiser pričakujem avtorskega sodelavca, posameznika v enakovrednem razmerju.
Po nekaj poskusih – temu obdobju pravim pilotski poskusi – je leta 2002 padla odločitev, da raziskave, še posebej, če gre za temeljno raziskavo metodologije teatrskega dela oziroma performativne prakse, ni mogoče opraviti z enim projektom, ampak je nujen večletni proces, ki ga je treba ves čas nadgrajevati, izgrajevati in potem pripeljati do neke točke. Tako sem se odločil za zagon projekta Via Negativa, ne kot gledališke skupine ali skupine omejenega števila prijateljev, ki bi se šli drugačno gledališče, ampak s precej jasno idejo o tem, da bo določeno obdobje projekta posvečeno razvoju metode dela.
Prvih sedem let Vie Negative je bilo posvečenih izključno raziskavi in razvoju metodologije ter produkcijskega modela. Tako se je vzpostavil dolgoletni gledališki projekt: prvih sedem let smo se ukvarjali s serijo Sedem smrtnih grehov, sledil je sklop Via Nova in potem, od leta 2012, niz Nerazrešljivo. Na začetku smo imeli vsako leto po eno javno produkcijo, vsaka je bila posvečena enemu od smrtnih grehov. Po sedmih letih smo razvili metodo dela, ki jo zdaj sicer razvijamo naprej, saj gre za nedokončan proces.
V triletnem obdobju, med letoma 2009 in 2011, ki smo ga poimenovali Via Nova, smo se vračali nazaj, k materialom iz prve serije, in poskušali reartikulirati posamezne zamisli. V tem obdobju se je zgodila velika ekspanzija Via Negative, zvrstilo se je precej solo projektov, več kot dvajset jih je bilo v treh letih, povezoval sem jih v večje sklope, ki smo jih poimenovali skupinske predstavitve. Zgodilo se je veliko prebojnih momentov, začeli smo se vračati v galerije, kjer smo (v Moderni galeriji) leta 2002 začeli, pomemben dogodek je bil leta 2010 v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, pa v Kunsthalle v Düsseldorfu, pripravili smo tudi več večurnih projektov, zelo nam je uspel projekt na festivalu v Glasgowu. Po tem obdobju smo se vrgli v novo serijo, Nerazrešljivo, o takih paradigmah, iz katerih raste sodobnost: gre za temeljna vprašanja, za vprašanja svobode, sreče, pravice ...
Projekti Vie Negative slonijo na koprodukcijah.
Že od začetka imamo tako prakso. Ko sem se odločil, da Via Negativa ne bo zamejena skupina ljudi, ki raziskujejo gledališče, ampak odprta platforma, dostopna vsem, ki jih takšno gledališče oziroma izvedbene umetnosti zanimajo. Neprestano smo se selili, veliko smo delali v Gleju, pa v našem domicilnem gledališču Stara elektrarna, vendar nenehno iščemo nova prizorišča, kontekste.
Zapisali ste, da je ustvarjalno polje Vie Negative reducirano na bazične uprizoritvene elemente ter osredotočeno na razmerje med izvajalcem in gledalcem. Kako se je ta odnos v dveh desetletjih spremenil?
Zelo se spreminja, v prvih letih je odpiranje tega polja delovalo zelo sveže in nenavadno, takoj pa je postalo neke vrste past, performativnost me je od nekdaj zelo zanimala, a znotraj gledaliških kontekstov, čeprav tudi zunaj njih, zahteva vzpostavitev speciičnega razmerja z gledalstvom, ali ga nagovarjaš, aktivno vključuješ v dogodek ali pa dogodek črpa iz prisotnosti gledalcev – a ko forma postane stil, postane tudi breme. Prišel je čas, ko je tako imenovano participatorno gledališče za moje pojme postalo prazen slog, velikokrat se je zgodilo, da smo raje naredili korak nazaj in celo uporabili bolj konvencionalno obliko razmerja. Gledalec se je naveličal tega, da ga neprestano vlečemo za rokav, nagovarjamo in hočemo od njega aktivno udeležbo. Naše delo je zbujati miselne procese, razpirati paradokse in stereotipe, ki sprožijo razmišljanje o določenih problemih z nepričakovanih zornih kotov.
Izzivalen odnos do gledalca oziroma obiskovalca dogodka ima lahko politično noto. Ste hoteli biti kdaj izključno politični? Najmanj deset golih ljudi v izložbi Fotopuba na primer govori o nekem kontekstu.
Seveda, seveda. Do političnega sem bil v razmišljanju zmeraj precej ambivalenten, čeprav se zavedam, da smo vsi politična bitja in se umetnost težko izogne političnemu kontekstu, gre pa samo za vprašanje, kako se tega dotikaš. Če gledalca neposredno nagovarjaš prek aktualnega političnega dogajanja, to vsi zlahka prepoznajo kot politično gesto, a to je po mojem mnenju bolj vprašanje političnega aktivizma. Kot umetnik bi se rad poglobil v svetove, ki generirajo posamezne politike ali ideologije, zato lahko rečem, da je bila Via Negativa zmeraj imanentno politični projekt in taka tudi ostaja, a nikdar ali vsaj zelo redko eksplicitno – tak primer z eksplicitno gesto je bil performans iz leta 2012 To je šele začetek, ki se je zgodil na dan predsedniških volitev in v katerem smo se postavili dobesedno v vlogo volilnega telesa. Bilo je preprosto: performerji so eno uro skakali od veselja, kar jih je izčrpalo, izmučilo in uničilo.
Koliko časa se ukvarjate z delavnicami VN Lab, laboratorijem za uprizarjanje, kako se to početje razlikuje ob siceršnjega delovanja Vie Negative?
Laboratorij kontinuirano poteka enajsto leto, vzporedno s projekti Vie Negative. Izdelali smo metodologijo, naučili smo se pripravljati predstave po določenih protokolih, zelo preprosti so. Osnovni model, ki smo ga uporabljali prvih deset let Vie Negative, uporabljamo kot vstopni model za vse, ki si želijo sodelovati z nami. Hkrati je VN Lab inkubator za ideje, ki jih kasneje morda prekvaliiciramo v projekte, osmislimo in naredimo naslednji korak ter jih produciramo. Tak primer je bil v koronskem obdobju projekt Physis – koreograiranje kužnosti, celotna ekipa, ki je v tistih zaprtih časih obiskovala VN Lab, je preprosto vstopila v projekt, ki sva ga s koreograinjo Anito Wach mislila že leto prej, zaradi prepovedi javnih prireditev pa smo predstavo v celoti adaptirali za video.
Kako velika je ekipa Vie Negative?
Rad povem, da je Via Negativa projekt brez pisarn, brez svojih prostorov in brez stalne avtorske ter igralske zasedbe, Špela Trošt kot producentka in jaz od začetka skrbiva za to, da pogon teče, da so zagotovljeni produkcijski pogoji.
Naše delo je zbujati miselne procese, razpirati paradokse in stereotipe, ki sprožijo razmišljanje o določenih problemih z nepričakovanih zornih kotov.
Prizor iz lanske predstave Physis, prireditev adaptirali za video. ki so jo zaradi prepovedi javnih
Kroži pa okrog Vie Negative veliko imen, ki se stalno ponavljajo, najbolj zvest sodelavec je gotovo Grega Zorc, ki je nastopil skoraj v vseh projektih, s projekti se od časa do časa pojavi Marko Mandić, so obdobja, ko se avtorji zelo zavežejo projektu, potem pa jih izčrpa in odnehajo ali pa postanejo zgolj spremljevalci. V zadnjem času se je formirala malo mlajša ekipa, neprestano se krog ljudi v Vii Negativi spreminja.
Do leta 2016 ste našteli 65 izvedenih projektov. Koliko jih je
Kot umetnik se želim poglobiti v svetove, ki generirajo posamezne politike ali ideologije, zato lahko rečem, da je bila Via Negativa zmeraj imanentno politični projekt.
bilo skupaj doslej? Koliko s tujimi koproducenti?
Za tujino nismo delali nič. Približne številke: v dvajsetih letih smo producirali več kot sto projektov, sodelovalo je več kot dvesto ustvarjalcev iz Slovenije in tujine, sodelovali smo z več kot štiridesetimi domačimi in tujimi partnerji koproducenti, mislim, da je številka bliže petdeset. Po dvajsetih letih umetniškega vodenja ugotavljam, da je moj načrt z Vio Negativo sklenjen. Trenutno smo v fazi tranzicije, Vio Negativo bo prevzela mlajša ekipa ustvarjalcev.