Ne lastniki, temveč varuhi in skrbniki
Voda in zemlja Razstava vizualnih esejev in diagramov Marjetice Potrč, ki opozarjajo na soodvisnost človeka in narave
Marjetica Potrč, ena od mednarodno najprepoznavnejših slovenskih sodobnih umetnic, razpira umetniško prakso na stičišču vizualne umetnosti, arhitekture, ekologije in antropologije. V Mestni galeriji Piran se na razstavi, ki je na ogled do marca prihodnjega leta, med drugim predstavlja z monumentalno poslikavo Dežela varuhov, svojevrstnim hommageem obalnemu prostoru in njegovim prebivalcem.
Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran in sokustosinja razstave Voda in zemlja (kot kustos je pod razstavo podpisan še Matic Bukovac), ki je z umetnico sodelovala že pred desetletjem, tokrat pa pristopila k njej s pobudo o projektu, »neposredno vezanem na našo lokalno skupnost, ki bi lahko nastajal vse leto«, je dejala, da Marjetica Potrč nedvomno sodi v vrh svetovno uveljavljenih umetnic in umetnikov.
Leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših vizualnih umetnikov na svetu, njeno delo je bilo »predstavljeno na vseh osrednjih manifestacijah po Evropi, Aziji, Združenih državah Amerike in Latinski Ameriki, vključno z najprestižnejšimi, kot so beneški bienale, São Paulo in sydneyjski bienale. Razstavljala je v skoraj vseh 'svetovnih katedralah' sodobne umetnosti, kot so Guggenheimov muzej v New Yorku, galerija Barbican v Londonu, Hamburger Bahnhof v Berlinu, NTU – center za sodobno umetnost. Njena umetniška dela so na Olimpu likovnih mednarodnih zbirk – med drugim v zbirkah MoME, Hamburger Bahnhofa, Maxxija.«
Mara Ambrožič Verderber je poudarila, da umetnica že desetletja vztrajno in empatično izpostavlja pomen zavedanja posameznika in skupnosti pri uporabi orodij za reševanje praktičnih izzivov, ki so sestavni del našega vsakdana ter presegajo ekonomske in socialne neoliberalne dogovore. Marjetica Potrč od osemdesetih let sistematično opozarja na sobivanje in nujnost sodelovanja med ljudmi in naravo ter ustvarja projekte, ki spodbujajo dojemanje vode kot (pravnega) subjekta. Pri tem »namesto konceptualnega, ironičnega in izrazito kritičnega pogleda na modernizem (in druge izme), nekakšna rdeča nit slovenske alternative in nato mainstream kulture od leta 2000, avtorica vseskozi ponuja razmislek o pomenu varovanja ter skrbništva nad temeljnima viroma – zemljo in vodo«.
Ne le za, temveč v sodelovanju s skupnostjo
Razstava Voda in zemlja, ki ima bogat spremljevalni program, združuje tri vizualne eseje in diagrame, izpisane v slovenščini (Marjetica Potrč zaradi delovanja v tujini eseje vselej piše v angleščini). Dva, letos ustvarjena za bienale v Sydneyju ( Pravice reke in Življenje reke Lachlan), ki se v slovenskem in evropskem prostoru predstavljata prvič, obravnavata problematiko pravic reke Soče in reke Lachlan v Avstraliji.
Tretji vizualni esej Dežela skrbnikov: balada o Piranu, ki ga sestavlja deset risb manjšega formata, povezuje enajsta risba večjega formata – diagram oziroma monumentalna poslikava Dežela varuhov. Deli se nanašata na aktualne izzive Pirana in zaledja Istre, kot so poplave v mestu ob močnih nalivih in plimovanju ter zalitja pridelovalnih površin nekdanjih družinskih solnih polj v Sečoveljskih solinah, nastajali sta med večmesečnim raziskovanjem oziroma pogovori s Pirančani.
Kot je dejala Mara Ambrožič Verderber, osrednji del razstave »korenini v lokalnem okolju, ki ga je umetnica raziskovala. Treba je poudariti, da je Marjetica Potrč zadnje leto opravila več deset intervjujev, med drugim z naravovarstveniki, krajinskimi arhitekti, predstavniki civilne iniciative, politiki, občinskimi svetniki in univerzitetnimi raziskovalci. Iz tega se je spontano razvil spremljevalni program. Ker Marjetica Potrč verjame, da je treba ne le delati za skupnost, ampak tudi sodelovati z njo, je iz tega sledila pobuda Pot Štorta (pot, ki poteka ob Mateotijevi in Oljčni poti), ki vključuje aktivnosti v javnem prostoru, da bi izboljšali življenjsko okolje prebivalcev Pirana. Namen delavnic je ponovna vzpostavitev ali izboljšava dostopnosti in prehodnosti tradicionalnih pešpoti mestnega jedra; poleg razstave in ustvarjalnih delavnic v galerijskem prostoru za mlade in najmlajše se javni program širi tudi en plain air, v skupni prostor.«
Marjetica Potrč je v vizualni esej Dežela skrbnikov: balada o Piranu med drugim subtilno vtkala pravila za upravljanje zemlje, ki povzemajo glavna dognanja o kolektivnem delovanju, za katera je ameriška politična znanstvenica Elinor Ostrom leta 2009 prejela
Nobelovo nagrado za ekonomske znanosti.
Sodobna ljudska pripoved v verzih
»Brez lokalnega konteksta ni risb; vsaka lokalnost pove svojo zgodbo, zgodba pa ima svoj nauk,« pravi Marjetica Potrč. Pravice reke je zgodba o lanskem referendumu za vodo in našem spreminjajočem se odnosu do narave – »Reke so živa bitja. Prav tako kot nismo lastniki naših otrok, ampak smo njihovi skrbniki, smo zdaj skrbniki rek in ne njihovi lastniki. V očeh skrbnika voda ni objekt izkoriščanja, ampak subjekt s svojimi pravicami,« poudarja umetnica –, vizualni esej Življenje reke Lachlan pa je nastal v sodelovanju z Rayem Woodsom, starešino avstralskega naroda Wiradjuri, ob tem pa med drugim pripomogel k ustavitvi gradnje jezu Wyangala.
»Piranski projekt nadaljuje izkušnjo sobivanja narave in človeka v tej kulturni krajini; v risbah sem izpostavila sobivanje človeka in zemlje, soodvisnost med njima, njuno sodelovanje, človekovo skrb za zemljo. Kot simbol sobivanja z naravo sem izpostavila obdelane vrtove nad Piranom – njive, kot jim pravijo domačini – in družinsko pridelavo solnih polj v Sečovljah. Dobro prakso vidim v občini Ankaran, kjer so krajani postavili vrednost narave na prvo mesto, preden so začeli delati občinski prostorski načrt, in seveda njihovo participatorno prakso odločanja oziroma soodločanja o skupnem prostoru. Verjamem, da v tej dobi antropocena postajamo družba skrbnikov. Velika stenska poslikava Dežela varuhov v osrednjem prostoru galerije je narejena z mislijo na Istrane in njihovo sobivanje z zemljo. Vizualni esej Dežela skrbnikov je napisan v obliki balade, je sodobna ljudska pripoved v verzih.«
Tudi sokustos razstave, ki se bo iz Mestne galerije Piran po marcu prihodnjega leta preselila v Berlin (v galerijo Nordenhake), Matic Bukovac je poudaril, da je »posebnost v oblikovanju tega razstavnega projekta zagotovo v umetničinem pristopu, načinu dela, ki izpostavlja pomen sodelovanja, inkluzivnosti in razumevanja drug drugega, pa tudi pomen ostalih prijemov v načrtovanju skupinskega dela, ki dopuščajo svobodno izražanje najširšim sodelujočim skupinam«.
Mara Ambrožič Verderber je dodala, da gre za prvi tak projekt Marjetice Potrč v Sloveniji, nova produkcija je bila med drugim temeljnega pomena tudi za »ustvarjanje tako imenovanega ' skupnega prostora', ki obenem omogoča raziskovanje, interdisciplinarnost ter razvoj konstruktivnokritičnih pristopov«.
V očeh skrbnika voda ni objekt izkoriščanja, ampak subjekt s svojimi pravicami.
Marjetica Potrč je zadnje leto opravila več deset intervjujev, med drugim z naravovarstveniki, krajinskimi arhitekti, predstavniki civilne iniciative, politiki, občinskimi svetniki in univerzitetnimi raziskovalci.