Nevarnost kamarile

Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta Še vsi premieri, ki so nasledili Drnovška, so prej ali slej ugotovili, da ni mogoče ves čas vladati proti javnemu mnenju.

mo na pragu dolgoletne demokrature v imenu Svobode ali skorajšnjega razpada koalicije, ki jo je skupaj držala le mržnja proti Janši? Se je po veličastni referendumski zmagi, kjer je opozicija tako rekoč prostovoljno razgalila svojo šibkost, začela faza brutalne konsolidacije oblasti v rokah novega avtokrata ali pa je ugotovitev, da je Janšev politični projekt potolčen do tal, nemudoma odprla razpoke v vladajoči garnituri, ki so bile doslej skrbno prikrite iz strahu pred nevarnim zunanjim sovražnikom? So koalicijski partnerji ponižno sklonili glavo in se uklonili muham novega premiera-gospodarja ali pa je odstop Bobnarjeve začetni strel krvave državljanske vojne znotraj vlade?

V zadnjem tednu so politični komentarji nihali iz ene skrajnosti v drugo in skoraj tekmovali v paničnem izogibanju niansam in večplastnosti. Takšni odzivi vzvratno kažejo, kako slabih vzorcev smo se priučili v zadnjih petnajstih letih, ko je že prva praska znotraj levosredinske koalicije naznanila začetek konca hegemoničnega strankarskega projekta, sočasno pa nobena, še tako strupena polemika na desnici ni zmaknila razmerja sil z mrtve točke. Kot da bi bila naša imaginacija ujeta med ti skrajnosti: bodisi neprestani razkroj bodisi vladavina avtokrata.

A v resnici je razvoj dogodkov v zadnjih dveh tednih ovrgel obe hipotezi – in morda smo prav zato priča kolebanju mnogih komentatorjev, ki ne vedo, v katero od skrajnosti svoje manično-depresivne politične domišljije naj se zatečejo.

Za zdaj nič ne kaže, da bo odstop ministrice Bobnarjeve zamajal koalicijo. Čeprav so v SD dokaj jasno signalizirali, da so na strani ministrice v odstopu, je očitno, da imata oba koalicijska partnerja spor med Golobom in Bobnarjevo za notranjo zadevo ( no pun intended) Gibanja Svoboda. Tudi javnomnenjske raziskave niso pokazale, da bi zaradi afere padla podpora vladi, policiji ali koalicijskim strankam.

Toda to še ne pomeni, da bo afera minila brez posledic. Očitki, ki sta jih na premierov račun izrekla Bobnarjeva in vodja policije Lindav, naravnost kličejo po preiskovalni komisiji in opozicija bi morala biti neverjetno nesposobna, če priložnosti ne bi izkoristila. To pa pomeni, da se bo s pričanji, preiskavami, obstrukcijami, tiskovnimi konferencami in vsem, kar spada zraven, perilo spora med Golobom in Bobnarjevo še kar nekaj časa

Spralo v javnosti. To utegne za premiera biti sreča v nesreči: SDS ima namreč to sposobnost, da slovenski javnosti priskuti vsako temo, ki jo mediji v njeni orbiti dovolj dolgo žvečijo. Z malo sreče bo »govor o Miloviću« zaradi propagande, ki se bo vrtela okoli njega, postal podobno toksičen kot »govor o Kučanu«, »udbomaiji« ali »drugorazrednih temah«.

Toda velja opozoriti, da za zdaj nikakor ni tako. V nasprotju s predvidevanjem komentatorjev blizu desni opoziciji (ki druge očitno preveč sodijo po sebi) ne moremo reči, da bi se progresivno usmerjeni mediji in civilna družba odrekli kritiki premiera Goloba. Medijska obravnava »primera Bobnar« se je sicer razlikovala od uredništva do uredništva ter od novinarja do novinarja, a na splošno lahko rečemo, da je bila bolj naklonjena nekdanji ministrici kot pa premieru. To se odraža tudi v javnem mnenju: ankete kažejo, da absolutna večina ljudi menjavi Bobnarjeve nasprotuje. V njeno podporo se je oglasilo celo Društvo slovenskih pisateljev. Glede na to, da ji je hvalospeve pel celo nekdanji Janšev svetovalec za nacionalno varnost Jan Mahnič, bi s kančkom zlobe lahko rekli, da je najbolj priljubljen policijski minister policijski minister v odstopu. A Bobnarjeva je s svojim » gran riiuto « (če parafraziramo Danteja) gotovo dobila široko podporo, na kakršno še zdaleč ne bi mogla upati, če bi ostala na položaju.

Vse to znova dokazuje, da javno mnenje obstaja, ima lastne dinamike in ga ni mogoče reducirati le na odraz trenutnih oblastnih prerivanj. Še vsi premieri, ki so nasledili Drnovška, so prej ali slej ugotovili, da ni mogoče ves čas vladati proti javnemu mnenju. Skrbnost, s katero se je Golob pripravil na nastop pred državnim zborom na to temo, priča, da se tudi sam tega dobro zaveda. In moral bi se zavedati tudi, da je levosredinsko javno mnenje, odkar je bil zadnjič član vlade, preden se je povzpel na premiersko mesto, postalo neprimerno bolj kritično do lastnih predstavnikov kot desnosredinsko.

To ne pomeni, da lahko kaj kmalu pričakujemo razpad sedanje vladne garniture. Kljub kritičnosti do menjave Bobnarjeve – ki, tako kot odziv medijev, kaže na to, da velika večina javnosti ni »kupila« Golobove interpretacije dogajanj – levosredinski volivci še niso pripravljeni obrniti hrbta največji vladni stranki. Poleg tega že same parlamentarne številke preprečujejo resno vladno krizo. Gibanje Svoboda šteje znatno več poslancev kot obe opozicijski stranki skupaj, kar pomeni, da razen za najbolj kontroverzne zakone, ki bi jih utegnil doleteti veto državnega sveta, sploh ne potrebuje podpore koalicijskih partnerjev – v bistvu mu zadostuje že, da se SD vzdrži glasovanja.

Ob taki premoči si Golob lahko privošči tudi hud zdrs, kot si ga je pridelal glede Bobnarjeve. Zlasti zato, ker je spor pokazal, da ima za zdaj trdno podporo v lastni stranki. A zavedati bi se moral dvojega. Prvič: brez dejavne podpore levosredinskega telesa utegnejo njegovi projekti hitro nasesti na čereh bodočih referendumov. In drugič: trenutno se mu morda zdi enostavneje vladati s pomočjo raznih maš kociper, milošev milovićev in podobnih vez, ki si jih je nabral, kot pravi sam, »v prejšnjem življenju«, kot da bi se ubadal s pedantno trmoglavostjo ljudi, ki znajo pod vsako oblastjo hoditi s pokončno glavo. A še za vsakega vladarja velja: kdor se naslanja na kamarilo, ta bo padel zaradi kamarile.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. obrazi in telesi ljudi, ki so prav zdaj neposredno izpostavljeni moriji.

Za nesrečno Ukrajino se hvalevredno zbirajo in obračajo vrtoglave vsote denarja, čeprav najbrž ne le iz čistega humanizma in altruizma, vsaj ne brez vsakršnega dolgoročnega interesa. Na tem svetu, ki ga poganja denar, vendarle ni, kakor pravijo v anglosaških koncih, nobeno kosilo zastonj. Glede na (predvojno) stopnjo korupcije v Ukrajini je prav tako upati, da bo pomoč v čim večji meri namenjena nedolžnim ljudem, da bo zares prišla do njih. Najbrž ni vojnega kaosa, ki ne bi naplavil vojnega dobičkarstva ... Medtem pa ni (v medijih) še naprej slišati prav ničesar o miru, niti besedice o mehki moči za dosego premirja. Paciizem je očitno samo nema blodnja naivnih, ki verjamejo v svetost življenja in najbrž mislijo, da v vojni ne more biti zmagovalcev, ko pa predčasno umre toliko nedolžnih. In vendar že odmevajo besede o zmagi, zmagi, ki mora priti. Enkrat bo prišla, če ne prej, čez ...

Francoski predsednik Emmanuel Macron prav tako govori o času, ki bo sledil vojni v Ukrajini. Po nedavnem srečanju z ameriškim kolegom Joejem Bidnom je izjavil, da bo treba takrat, ko bodo sedli za pogajalsko mizo, dati določene »varnostne garancije« Rusiji, zato da bo v novi varnostni arhitekturi lahko našla svoje mesto. Posledično in logično so se vznemirili v Ukrajini in na vzhodu Evrope, češ, Rusijo bo, nasprotno, treba izolirati, francoski predsednik da je do Moskve preveč popustljiv, tudi odprt, morilcem in teroristom se pač ne daje varnostnih zagotovil. Potem se je Macron v svojem slogu dopolnil, da je »polemika lažna«, saj ni »rekel nič, česar ne bi govoril že ves čas: da bodo na koncu, ko se bomo pogovarjali o miru, obstajala ozemeljska vprašanja o Ukrajini, in ta bodo pripadala Ukrajincem, kakor bodo obstajala vprašanja, povezana s kolektivno varnostjo v celotni regiji«.

Vtis je, da človeštvo kar naprej podira in se ugonablja, da bi spet gradilo in kreiralo, konstantno se nekonsistentno opoteka, politično bega in vrača na isto točko. Ljudje medtem umirajo tragično prezgodaj ... Le o denarju se zdi, da gre vedno ob pravem času premočrtno naprej. Naj konča v pravih rokah.