Preveč demokratična demokracija

Demokratični suicit Evro več v denarnici ima vselej večjo prepričevalno moč kot pa lepe fraze o pomenu države in o občem dobrem

Demokratični deicit je najpogostejša fraza za opis krize demokracije. Volivci zaradi različnih razlogov ne zaupajo demokratičnim institucijam, poglavitni med njimi pa je nedvomno prepričanje, da volja volivcev nima veliko možnosti, da bi prišla do svojega cilja. Žal ta pomislek ni iz trte izvit, saj na volitvah izraženo voljo vse prepogosto dobijo v pest lobistični interesi, ki preprečijo, da bi v končni fazi vplivala na življenje skupnosti.

Toda obstaja tudi nasprotna težava demokracije, ki je neposredna preslikava opisane: demokratični proces prelivanja volje ljudstva v delovanje države je lahko tudi »preveč« uspešen. Ta teza brez dvoma zveni provokativno. Zdi se, da je problem prakse lahko le zaostajanje za idealom, ne pa njegovo pretirano dosledno izvrševanje. Narisana črta nikoli ne more biti »preveč« ravna, kako je lahko potlej demokracija »preveč« demokratična?

V Sloveniji (n)ima oblast(i) (le) ljudstvo

Včasih je volji volivca treba postaviti nasproti tisto, kar jo najbolj moti: oviro na poti do njene uresničitve. Še najlažje si to nujnost predstavljamo pri odnosu med (demokratično) večino in (družbeno) manjšino. Prav je, da večina nima prostih rok pri urejanju položaja, denimo, Romov, istospolno usmerjenih oseb in drugih manjšin. Škoditi nekomu je nedopustno, četudi to škodenje temelji na »demokratičnem« (pre) glasovanju.

Toda obstaja še ena možnost nedopustnih – nepravilnih, škodljivih, uničujočih – odločitev večine, ki pa ne zadeva drugega (tj. manjšine), temveč kar večino samo. Gotovo je težko razumeti stališče, da večina lahko škodi sama sebi, zato pri uresničevanju svojih interesov, tudi kadar ti zadevajo njo samo, ne sme imeti povsem prostih rok. Zdi se, da je to zanikanje bistva demokracije. Če odrečemo (odraslim in prištevnim) ljudem sposobnost, da uvidijo, kaj je zanje dobro, in to presojo poverimo nekomu drugemu, se spremeni vse.

Na prvi pogled se s takim stališčem v političnem smislu vračamo v svet (lahko bolj, lahko manj razsvetljenih, pa vendarle) absolutizmov, v moralnem smislu pa zanikamo temeljna načela razsvetljenstva – z avtonomijo subjekta na čelu. Nezaupanje v človeka, da lahko sam odloča o sebi, je še najbližje srednjeveškemu razumevanju zmotljive človeške narave, ki ga lepo ponazarja opozorilo Tomaža Akvinskega: »Zaradi negotovosti človeške presoje, zlasti o naključnih in posamičnih zadevah (...), je bilo treba človeka v njegovih pravilnih (lastnih) dejanjih usmerjati z zakonom, ki ga je dal Bog, saj je nedvomno, da se tak zakon ne more motiti.«

Ustavni red

Naj bo še tako presenetljivo, toda tako nezaupanje, vsaj v majhnem delu, ostaja sestavina vsake demokracije. Naša ustava vsebuje nekaj instrumentov, ki preprečujejo, da ne more prav vsaka populistična zamisel postati sestavina družbenih pravil. Ideja, da se ukine vojska ali policija, pač ne more postati del demokratične ponudbe. Še bolj ilustrativen je primer davkov: najbrž si je težko predstavljati neuspeh demokratične agende, po kateri bi volivci lahko odločili o tem, ali naj jim v denarnici ostane več.

Katastrofalnih posledic, ki bi jih imela taka odločitev za delovanje države, se sicer zaveda tudi vsak laik. Toda dejstvo je, da ima tak abstraktni uvid žal daleč premajhno prepričevalno moč, da bi odločitev o davkih lahko prepustili na primer referendumskemu odločanju. Evro več v denarnici ima vselej večjo prepričevalno moč kot pa lepe fraze o pomenu države in o občem dobrem. V ta lijak se stekajo – če nam je všeč ali ne – vse, še tako plemenite teorije o idealističnih družbenih ureditvah.

Ugotovili smo dvoje. Demokratična večina ni imuna za (samo) destruktivne težnje, saj zlahka sprejme škodljive odločitve. Škodljive ne samo za druge (tj. za manjšino), ampak tudi za večino samo. In drugič, da morajo biti zaradi te težnje zagotovljeni instrumenti, ki odraslega človeka – sliši se nenavadno! – varujejo pred samim seboj. Treba je računati z demokratičnim »suicitom« in skrbeti, da demokracija ne postane »preveč« demokratična. Volivec je krvav pod kožo in bi zlahka dal prosto pot, če bi se mu ponudila priložnost, svojim kapricam, sebičnim interesom, naivnim (maščevalnim?) predstavam o pravičnosti itd., ki bi ogrozile državo kot tako.

Toda zavedati se moramo, da je teh instrumentov izredno malo. Preprečiti se da le najbolj očitne destruktivne odločitve večine, vendar še vedno ostaja sto in en način, na katerega lahko volivci v svojo škodo uničujejo državo. Razpustitev vojske, ukinitev davkov, odprava institucij itd. so le najbolj očitni koraki v to smer, razvojni zaostanek, nazadovanje demokratične kulture, naivne in maščevalne predstave o družbeni pravičnosti pa se da uresničevati potihoma in neopazno.

Okoliščina, da je v demokraciji zelo malo formalnih instrumentov, ki preprečujejo samodestruktivnost, ni njena napaka, pač pa njeno bistvo. Absolutizem teh težav nima, saj podaniku ni prepuščena niti priložnost, da bi oblikoval svoje politično stališče, pravilno ali napačno. V demokraciji pa smo prepuščeni sami sebi in zato je pogoj možnosti demokracije neka stopnja demokratične kulture. Te pa ni brez izobrazbe o temeljnih pojmih državne ureditve, o temeljnih načelih in vrednotah demokratičnega sobivanja.

Demokracija in vednost

Verjetno ni avtorja, ki bi bolj tesno povezoval vednost in vladanje, kot je Platon. Hkrati prav Platon spregovori o samodestruktivnosti ureditve, v kateri želje in kaprice ljudstva povsem neovirano prehajajo v odločitve oblasti.

V osmi knjigi Države Platon razpravlja o propadanju države, ki poteka prek niza različnih ustavnih ureditev. Najboljša ureditev, če smemo tako reči, je aristokracija, tj. ureditev, ki jo vodi uvid v resnico – danes bi rekli: izobraženost, kompetentnost, strokovnost. Ključno je, da ta resnica ni v ničemer odvisna od soglasja. Nekaj je prav ali narobe, pa naj bo ta ugotovitev še tako (ne)popularna ali večini (ne)všečna. Do nje se ne dokoplje vsak, zato so le redki izbrani za vladanje. V aristokraciji vladarji zgolj vladajo, drugi zgolj ubogajo.

Neposredno preslikavo te ureditve Platon imenuje demokracija. Če v aristokraciji ne more vladati vsakdo, tukaj lahko vlada prav vsakdo. Če je aristokracija vse podredila uvidu v neki prav-in-narobe, neodvisen od želja človeka, je tu ravno obratno: prav je samo to, kar si ljudje pač želijo. Na kratko, v demokraciji »vsak državljan lahko dela, kar hoče« (Platon: Država, založba Mihelač, Ljubljana 1995). Tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Po eni strani te »nihče ne sili k pokorščini, če jo odklanjaš«, na drugi strani pa se lahko slehernik angažira – danes bi rekli, v podobi civilne družbe – pri vodenju države: »Pogosto ga premami politika. Takrat govori z javnega odra o vsem, kar mu ravno pride na jezik.« In ker ni nobenih meril več, že to, da ljudstvo nekaj govori, pomeni, da ima tudi »prav«.

Kraljuje naivno razumevanje svobode, zato »se državljani ne ozirajo več ne na napisane ne na nenapisane zakone, samo da ne bi imeli kakšnega gospodarja nad sabo«. Zaradi tega lahko užitek ukvarjanja z državnimi zadevami izkusi vsak: »Če celo zakon ne dopušča, da lahko zasedeš določeno mesto v državni upravi ali sodstvu, lahko postaneš uradnik ali sodnik, če se ti seveda ljubi. Ali ni na prvi pogled takšno življenje naravnost božansko?«

Stanje je božansko le na prvi pogled. Želje in kaprice podanikov so samodestruktivne, saj ti nimajo niti najmanjše predstave o tem, kaj gre in kaj ne, kaj država zmore in kaj ne. Hkrati pa vladarji ne smejo niti najmanj korigirati vulgarnosti teh želja, saj »… če niso povsem popustljivi in ne dopuščajo popolne svobode, jih (ljudstvo) obtoži, da so zločinci in oligarhi«. Danes bi rekli, da kršijo svobodo, človekove pravice, da izvajajo nasilje nad državljani itd. Vrlina vladarja je tu nekaj drugega: ljudstvo hvali »vladarje, ki se vedejo kot podložniki, in podložnike, ki se vedejo kot vladarji«. Problem je še globlji, kot se zdi, kajti tudi če bi vladarji nekako imeli možnost potihoma malo omikati kaprice ljudstva, tej nalogi ne bi bili kos. Tudi oni sami so popolnoma neizobraženi, saj za njihov vzpon na oblast »zadostuje, če rečejo, da so prijatelji ljudstva«. In tako nevedni izvršuje želje nevednih.

Od popolne svobode do popolnega hlapčevstva

Toda resnice se ne da preglasovati. Realnost začne trkati na vrata in vladar bo primoran mrzlično krpati kvadraturo kroga. S tem krene na pot, ki demokracijo pripelje v tiranijo: »Pretirana svoboda se (…) sprevrže v pretirano hlapčevstvo.«

Vladar skuša tisto, kar je neizogibno, odložiti z različnimi manevri. Na primer tako, da »bogatim iztrga njihovo imetje in ga razdeli med ljudstvo«, tako da »… državljane pošilja v pregnanstvo in jih daje ubijati, pri tem pa govori o črtanju dolgov in delitvi zemlje«. Toda demokracija, kot ureditev, v kateri je vse podrejeno kapricam ljudstva, je že od prvega trenutka tisto, kar Američani imenujejo running to the botom.

Ko je vladar stisnjen ob zid – ko pač ne more še enkrat narediti ali vsaj obljubiti tistega, kar je nemogoče – naredi edino, kar lahko: udari nazaj. Radikalno prelomi s svojim dobrikanjem ljudstvu in se začne zapirati v politično osamo. Vsakogar, ki ga lahko ogroža, odstrani: »Nihče, ki kaj velja, ne sme ostati – ne prijatelj, ne sovražnik.« Posebej je pod udarom vsakdo, ki »je hraber, plemenit, razumen in bogat«, mora ga »pregnati, dokler države ne očisti«. Na ta način je demokracija rodila svoje nasprotje in vladar »tako iz ljudskega zastopnika postane popoln tiran«.

Toda podaniki se ne morejo več upreti. Pogreznjeni so bili v dekadentno udobje, ki je temeljilo na izčrpavanju ustvarjenega v preteklosti, predvsem pa so povsem neizobraženi. Prav to je njihovo prekletstvo. Država jim je ležala pred nogami, izpolnili so lahko vsako željo, ki so jo narisali na transparent. Toda nimajo niti osnovnih predstav o temeljnih principih države. In – kar je hrbtna stran iste težave – ne vedo niti, da tega ne vedo.

Zaradi tega so samozavestno s svojimi zahtevami stopali v vlogo vladarja in zahtevali naivne spremembe zakonodaje, vpeljavo določenih politik, opustitev drugih. Na vse, kar se jim upira, se odzovejo s srdom. Z zanosom postavljajo naivne standarde pravičnosti, vsak obstoječi red izničijo. Ko balon »rajske svobode« poči, si vladar lahko reši kožo le tako, da postane tiran. In ljudstvo, ki se je udomačilo v položaju, iz katerega zgolj zahteva nove privilegije in diktira naivne predstave o pravičnem, ne more nič več.

Volivci zaradi različnih razlogov ne zaupajo demokratičnim institucijam, poglavitni med njimi pa je nedvomno prepričanje, da volja volivcev nima veliko možnosti, da bi prišla do svojega cilja.

Volivec je krvav pod kožo in bi zlahka dal prosto pot, če bi se mu ponudila priložnost, svojim kapricam, sebičnim interesom, naivnim (maščevalnim?) predstavam o pravičnosti itd., ki bi ogrozile državo kot tako.

Kaj je lepšega, kot če oblast ljudstvo »uboga«: če se zgodi točno tisto, kar ustreza vsakodnevnim pričakovanjem, pa naj bodo ta uresničljiva ali ne. Toda za površino všečnosti se lahko skriva nevaren proces.

Uspeh in poraz demokratične volje

Kaj je lepšega, kot če oblast ljudstvo »uboga«: če se zgodi točno tisto, kar ustreza vsakodnevnim pričakovanjem – pa naj bodo uresničljiva ali ne; če vladar sledi njihovim predstavam o pravičnosti – pa naj bodo utemeljena na preizkušeni omiki ali na resentimentu. Toda za površino všečnosti se lahko skriva nevaren proces. Še enkrat, to ni napaka demokracije, to je demokracija. Sami smo.

---------------