Izobčeni in odvezani, žrtve pa trpijo in umirajo

Spolne zlorabe Kot spolni predatorji ne izbirajo žrtev, tudi plaz obtožb o cerkvenih spolnih zlorabah ne izbira žrtev in pod vprašaj postavlja smisel pometanja težav pod preprogo

Mojster mozaikov pater Marko Ivan Rupnik je bil izobčen zaradi enega najhujših prestopkov v Katoliški cerkvi, zlorabe zakramenta spovedi po spolnem odnosu z žensko. Večkrat nagrajeni umetnik je zadnji v nizu duhovnikov, ki so jim očitali zlorabe. Poskusi Vatikana, da bi obračunal s spolnimi zlorabami v cerkvenih vrstah, delujejo bolj iskreno kot prizadevanja slovenske cerkve, da bi razčistila s tem istim zlom v svojih vrstah.

Arturo Sosa, vrhovni predstojnik jezuitskega reda, katerega član je tudi papež Frančišek, je v sredo potrdil pisanje italijanskih medijev z dobrim vpogledom v dogajanje v Vatikanu, da je bil slovenski duhovnik in umetnik Marko Ivan Rupnik leta 2019 obtožen enega največjih prestopkov v Katoliški cerkvi. Svetovno priznani sakralni umetnik je kot duhovnik podelil odvezo ženski, ki se mu je spovedala, da je z njim imela spolno razmerje. S tem dejstvom so bili v jezuitskem redu seznanjeni, a ga niso razkrili do sredinega srečanja Sose z novinarji v Rimu. »Zloraba zakramenta spovedi na ta način je eden najhujših zločinov v Katoliški cerkvi,« je pojasnil Sosa in dodal, da je bil 68-letni Rupnik za svoj zločin kaznovan s takojšnjim izobčenjem. »Torej je bil izobčen. Kako odpravite izobčenje? Človek mora to prepoznati in se mora pokesati, kar je tudi storil,« je dejal

Rupnikov predstojnik. Omejitve Rupnikove duhovniške službe, ki ostajajo v veljavi, izvirajo iz opisanega greha, za katerega je bil obtožen leta 2019, in ne iz obtožb, vloženih lani, ki jih je vatikanski urad za spolne zločine zavrgel zaradi zastaranja.

Obtožbe, podane leta 2021, o katerih so nekateri mediji poročali pred kratkim, se nanašajo na spolno zlorabljene članice ženskega inštituta za versko življenje v Ljubljani, kjer je Rupnik kot kaplan služil v zgodnjih devetdesetih, poroča italijanski spletni portal Let. it, ena od domnevno zlorabljenih žensk pa naj bi po poročanju tega portala zaradi zlorabe poskušala narediti samomor. Dikasterij za doktrino vere je primer zaključil oktobra letos, potem ko je ugotovil, da je potekel 30-letni zastaralni rok, ki se nanaša na sume zlorab med odraslimi.

Rupnika, ki je leta 2000 prejel Prešernovo nagrado za mozaično poslikavo papeževe kapele Odrešenikove matere v Vatikanu, smo prosili za komentar dogajanja, a o zadevi ne želi govoriti.

V Vatikanu se trudijo, kaj pa v Ljubljani?

Papež Frančišek, ki je prav tako jezuit, je spolne zlorabe v cerkvenih vrstah večkrat označil za zlo in temu zlu napovedal vojno. Prizadevanja Vatikana na tem področju delujejo iskreno in smo jih težko spregledali tudi v Sloveniji. Nedavni obisk patra Andrewa Smalla, ki je bil osrednji gost plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference (SŠK), je bilo jasno papeževo sporočilo, da si želi urediti zadeve pri nas. Small je namreč tajnik papeške komisije za zaščito mladoletnih, med svojim govorom je poudaril, da zlo spolne zlorabe mladoletnih in ranljivih ljudi ni novo in tudi škandali zaradi spolnih zlorab v cerkvi niso nekaj novega. »Vendar pa je krepitev odločenosti med cerkvenim vodstvom, da se takšna zloraba ustavi, da se razkrijejo prikrivanja v cerkvi in da voditelji odgovarjajo za svoja dejanja, razmeroma nova in dokaj pozna,« je priznal Small. Pozval je vso cerkev, naj da prednost temu pomembnemu delu, da bi tako zmanjšali nevarnost zlorab ter odpravili malomarnost in napačno ravnanje škofov in drugih administratorjev z obtožbami zaradi zlorab. Dejal je, da zaščita mladoletnih žrtev zlorab v Sloveniji ni tako dobra, kot bi morala biti. S slovenskimi kolegi se je pogovarjal o tem, kako vsem zagotoviti varne prostore v cerkvi. »Vsak napredek mora biti viden, stabilen in preverljiv, da bo prinesel neko stopnjo zaupanja, da se dogajajo resnične spremembe. Veselim se, da bom pomagal Katoliški cerkvi v Sloveniji pri tem napredku. Posledice neuspeha na tem področju bi bile preprosto pretežke, da bi jih prenesli,« je opozoril Small.

Neuradno smo izvedeli, da je bil hrvaški nadškof Dražen Kutleša imenovan za vodjo vatikanske inšpekcije, ki proučuje ustreznost postopkov pri obravnavi sumov cerkvenih zlorab v Sloveniji. Bolj kot podrobnosti posameznih primerov skupino pod Kutleševim vodstvom po naših informacijah zanima, kako pristojni obravnavajo prijave zlorab in ali se pri tem držijo jasno predpisanih pravil.

Navodilo o uveljavljanju ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab je Slovenska škofovska konferenca objavila 11. aprila 2019. Navodilo, ki vsebuje šest členov, obvezuje vse škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice ter druge verske uslužbence, da v najkrajšem možnem času centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu naznanijo vsak sum, indic ali informacijo o spolni zlorabi. »Za pomoč pri naznanitvi spolne zlorabe državnim organom se verski uslužbenec lahko obrne na ekspertno skupino za reševanje spolnih zlorab pri SŠK,« piše v tretjem členu navodila. Toda ekspertne skupine ni, ne obstaja, kljub številnim obljubam SŠK, da bo neodvisna komisija sestavljena po papeških navodilih. Ta zahtevajo, da odkrivanje zlorab in pomoč žrtvam potekata na dveh ravneh, škoijski in državni, neodvisno komisijo pa naj bi sestavljali v prvi vrsti laiki, med njimi naj bi bile tudi žrtve. Po naših informacijah se v ozadju dogajajo živahna kadrovska preigravanja glede sestave komisije. Naši viri dvomijo, da je glavni cilj teh preigravanj pripeljati v skupino najbolj usposobljene in za očiščenje od zlorab najbolj motivirane ljudi.

Umrl je, odgovora ni dobil

»Ime mi je Jean Denis Bolili Inyangi, rojen sem 7. julija 1977 v Mootu v Demokratični republiki Kongo. Ob tej priložnosti obtožujem očeta Jožefa Šömna nemoralnosti v času, ko je deloval v nadškoiji Mbandaka-Bikoro oziroma v vasi Mooto.« Tako se začne pismo v francoščini, v katerem Inyangi pristojnim organom v Vatikanu nazorno opiše, kako ga je pred več kot dvema desetletjema kot 15-letnega fanta zlorabil slovenski duhovnik. Nikoli ni dobil odgovora iz Vatikana in zdaj ga niti ne potrebuje več, umrl je prejšnji teden med tvegano operacijo trebuha v bolnišnici v Kinšasi.

Pokojnik je eden izmed približno 50 domnevno zlorabljenih otrok v času, ko je slovenski duhovnik, ki danes deluje v Slivnici pri Mariboru, deloval pri njih. O tem, da cerkvene oblasti preučujejo obtožbe iz Konga zoper slovenskega duhovnika in da je kaznivo dejanje po naših zakonih zastaralo, smo, tedaj še brez omembe imena osumljenca, letos spomladi prvi poročali v Delu. Od trenutka, ko je bila zgodba z imenom in priimkom obtoženega objavljena na francoski televiziji, pa se mariborska nadškoija zagovarja, da je ravnala skladno s pravili in da duhovnik v cerkveni preiskavi ni bil spoznan za krivega. »Nadškoija Maribor je od dikasterija za nauk vere (18. junija 2022) prejela obvestilo, da je omenjeni dikasterij po skrbni proučitvi aktov preiskav (...) prišel do zaključka, da glede duhovnika Jožeta Šömna, na katerega se je nanašala prijava, ne obstaja fumus delicti, « so zapisali na mariborski nadškoiji in s tem je bil primer zanje končan.

Irski aktivist tarča nadškoije?

Mariborska nadškoija v osmi točki svoje razlagalne note o tem primeru irskemu aktivistu za pravice zlorabljenih otrok Vincentu Doylu očita, da z dvomom o pravilnosti preiskave v Kongu, ker naj preiskovalci sploh ne bi zaslišali domnevnih žrtev, širi »nezaupanje v doslej opravljene preiskave in hoče izsiliti obsodbo duhovnika«. Poklicali smo Doyla in ga prosili za komentar očitkov nadškoije. »To je smešno. To je obrekovanje. Nikoli nisem skušal izsiliti obsodbe duhovnika. Ena žrtev je ravnokar umrla, domnevnih žrtev je 50, nikogar izmed njih niso zaslišali. Trditi, da jaz skušam izsiliti obsodbo, je preprosto narobe,« nam je dejal Doyle in dodal, da bo resno razmislil o pravnih postopkih zoper mariborsko nadškoijo, če ga bodo še naprej obrekovali.

Doyle je ustanovil in vodi nepridobitno organizacijo Coping, ki pomaga zatajenim otrokom duhovnikov, sam je prav tako sin duhovnika, ki bi po katoliških pravilih moral živeti v celibatu.

Vincent Doyle, Čeprav je tudi sam veren in se je nekaj časa celo šolal za duhovnika, pomaga v prvi vrsti otrokom duhovnikov, a se nanj po pomoč obračajo tudi žrtve cerkvenih zlorab, tako so do njega prišli ljudje iz Konga, ki obtožujejo slovenskega duhovnika. Doyle je o sumih in dokazilih obvestil irsko policijo, ta je nato prijavo posredovala kolegom v Sloveniji. Prav tako je obvestil pristojne na mariborski nadškoiji. Potem ko s te dalj časa ni dobil odgovora, se je obrnil na medije, in tedaj so mu z nadškoije jasno dali vedeti, naj preveri resničnost obtožb, preden jih posreduje naprej, če noče, da zoper njega uporabijo pravna sredstva. »Kot vernik si seveda želim, da bi cerkvene oblasti ravnale pošteno, da bi naredile vse za zaščito žrtev in morebitnih novih žrtev. In četudi ne bi bilo zakonov in pravil, ki nam nalagajo, da prijavimo nepravilnosti in sume zlorab, ko zanje izvemo, nam naša vera, naša duhovnost v skladu z duhom katolicizma nalaga, da govorimo resnico in da iščemo resnico,« je dejal Doyle.

Frakcijski boji znotraj cerkve?

Potem ko smo spomladi v Delu poročali o duhovniku, ki je bil v Kongu obtožen spolnih zlorab, so poleti začela v uredništvo deževati anonimna pisma. V njih so duhovniki in redovnice svoje kolege obtoževali spolnih in drugih zlorab šibkejših in nemočnih. Avtorji so bili vsi po vrsti anonimni, opisani dogodki praktično nepreverljivi in vsi so se zgodili dovolj daleč v preteklosti, da so zastarali in jih ni več mogoče kazensko preganjati. Da so anonimni viri, domnevno iz cerkvenih vrst, čakali tako dolgo s prijavo nepravilnosti, se zdi milo rečeno nenavadno. Tovrstno odlašanje je toliko bolj nerazumljivo, če vemo, da v cerkvenih pravilih jasno piše, da morajo cerkveni uslužbenci sume zlorab pristojnim cerkvenim organom in organom pregona prijaviti takoj, ko zanje izvedo. Anonimna pisma so, kot je v takih primerih najpogosteje, bolj glasno kot o vsebini anonimnih očitkov vpila vprašanje, kakšen je motiv pisem in kdo je njihov avtor.

V primeru zgodbe o zlorabah, ki naj bi jih zakrivil pater Marko Ivan Rupnik, so podobno opazili tudi novinarski kolegi. Na spletnem portalu Domovina, ki dejavno in poglobljeno obravnava dogajanje v Rimskokatoliški cerkvi, so med drugim zapisali: »Komajda se je zgodba pojavila na za povprečnega Slovenca povsem neznanih italijanskih portalih, že so na naš e-naslov prihajali anonimni pritiski domnevnih duhovnikov, naj se o obtožbah na račun patra Rupnika čim prej poroča, brez resne novinarske preverbe. Takšna ihta nas je po svoje presenetila, saj smo v Sloveniji prej vajeni ravno nasprotnega odnosa.« Ker so si vzeli čas za preverjanje informacij, so jim očitali, da o zadevi ne pišejo, ker gre za »njihovega človeka«. Po njihovi oceni se dogajajo frakcijski boji med »našimi« in »vašimi«, kar z uporabo prav te dihotomije posredno priznavajo »anonimni duhovniki«, ki so pritiskali na Domovino v Rupnikovem primeru. »Tajminga javnih objav obtožb na Rupnikov račun ne moremo razumeti izven konteksta frakcijskih razčiščevanj odnosov v slovenski Cerkvi. In to velja neodvisno od tega, kako težki so Rupnikovi prestopki, za katere kaže, da so škofom znani že desetletja, a so po nekem čudnem naključju na plano izbruhnili prav zdaj,« komentirajo na Domovini.

Navodilo o uveljavljanju ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab je Slovenska škofovska konferenca objavila 11. aprila 2019.

Papež Frančišek, ki je prav tako jezuit, je spolne zlorabe v cerkvenih vrstah večkrat označil za zlo in temu zlu napovedal vojno. Prizadevanja Vatikana na tem področju delujejo iskreno in smo jih težko spregledali tudi v Sloveniji.

Kot vernik si seveda želim, da bi cerkvene oblasti ravnale pošteno, da bi naredile vse za zaščito žrtev in morebitnih novih žrtev.