Želim si več ljudi, ki bi v Sloveniji plačevali davke od Googlove plače

Še v študentskih letih je skupaj z Andražem Torijem na RTV ustvarjal oddajo o računalništvu in kibersvetu Resnična resničnost. Bil je tudi eden prvih aktivnih članov Kiberpipe. Spomladi 2007 sta s Torijem ustanovila Zemanto, prvi slovenski startup, ki ga je podprl sklad tveganega kapitala. »Spremljala sva ameriške poslovne medije in se učila. Glede na to, da internetna revolucija prihaja od tam, je bilo nekako samoumevno, da bomo prevzeli ameriški model zagonskega podjetja. O vseh konceptih smo se učili na novo, terminov, kot so vitko podjetje, pivoting, exit, odkrivanje novih produktov, ni bilo. Danes lahko trdim, da je Zemanta delala istočasno z vsemi ameriškimi startupi, na podlagi tiste ene knjige, ki je takrat obstajala in na katero smo se vsi sklicevali. «

V desetih letih se je ideja o tistem pravem produktu, ki bo imel potencial eksponentne rasti, večkrat zamenjala. Nikoli pa se ni zamenjala ideja, da se podjetje proda. »Za bloge se je kmalu izkazalo, da nimajo potenciala, da jih niti ni toliko, kot smo mislili, da jih je, prišla pa so tudi družbena omrežja.« Nista obupala, preprosto sta naredila nov programski produkt. »Priznam, da sem bil vmes zelo utrujen. Zato smo najeli zunanjega direktorja, človeka iz ZDA. Pokazalo se je, da je bila to odlična odločitev. V resnici je on predlagal produkt, ki smo ga na koncu prodali, to je orodje za zakup digitalnega oglaševanja, in ga še vedno razvijamo in nadgrajujemo.« Mimogrede, v programsko opremo, ki omogoča učinkovito distribucijo oglasov po kibernetskem svetu, je integrirano tudi Celtrino orodje za oblikovanje spletnih oglasov, s čimer dobi uporabnik vse na enem mestu. »Programska oprema je narejena tako, da lahko zelo hitro porabiš veliko denarja, kar se je izkazalo za najboljšo rešitev,« se nasmehne. Z Outbrainom, ki jih je prevzel, so si bili na začetku neposredna konkurenca. »Naši investitorji so se pogosto odločali med nami in njimi.«

Ima kdaj slab občutek, da ni bilo obrnjeno, da niso sami prevzeli njih? »Njihov ustanovitelj je točno vedel, kaj dela. Bil je izkušen v poslu, delal je že v New Yorku. Pri nas je bil vsak korak zgolj korak, pri njem pa tekoče gibanje, ki je temeljilo tudi na boljšem ekonomskem modelu. Preprosto je bil boljši. «

Namesto s kupnino, ki jo je za Zemanto odštela izraelska korporacija, se raje pohvali s tem, da je imelo podjetje ob prodaji v Ljubljani 30 zaposlenih, danes pa jih ima 130 in še zaposluje. Družba, katere stranke so vsi največji svetovni mediji in oglaševalci, ima v Ljubljani celoten razvojni oddelek. S tem je po sogovornikovih besedah Outbrain verjetno prva mednarodna korporacija z razvojnim oddelkom v Sloveniji. »Nisem prepričan, da Slovenci prepoznajo pomen tega. Zanimivo je, kako v Izraelu na vsakem koraku slišimo, kdaj se je začela njihova tehnološka revolucija – v 70. letih, ko je Intel tam odprl razvojni oddelek. Danes imajo, in ne pozabimo, da je to država z le šestimi milijoni prebivalcev, veliko startupov in še okrog 400 tujih korporacij ima tam razvojne oddelke. Kar 10 odstotkov ljudi dela v visokotehnološkem sektorju. S tem se uvrščajo na tretje mesto po številu startupov na svetu. Za vsakega vedo, kdaj je bil ustanovljen in kaj počne.«

Da bi takšno kulturo zgradili pri nas, si Špetič prizadeva tudi prek računalniškega muzeja. »Šibam po terenu in se pogovarjam z ljudmi, ki so bili pionirji na tem področju. Vsi so še živi in se vsega spomnijo. Samo čakajo, da jih kdo kaj vpraša.« Bo iz tega nastal dokumentarni film? »Za zdaj vse pogovore samo snemam na diktafon. Nimamo dovolj kadra. V preteklem letu nam je uspelo opraviti analizo vse pisnih virov. Za to, da smo dobili prostor za računalniški muzej, ki smo ga po petih letih priprav odprli junija letos, pa se lahko zahvalimo mecenu.«

Ko odkriva zgodovino slovenskega računalništva, ugotavlja, koliko podjetniške pobude smo imeli v socializmu. »Ne le Iskra Delta, na katero običajno pomislimo, ampak tudi drugi. V Velenju smo imeli na primer proizvodnjo televizorjev, ki je nastala tako rekoč iz nič – vse od inovacij, iskanja partnerjev, organizacije proizvodnje ... Teh zgodb ni malo, naši obrtniki in družinski podjetniki so zelo inovativni.« Vprašanje pa je, zakaj svoje dejavnosti ne povečujejo. »En razlog je to, da nismo dobri v prodaji, drugi, morda ključni, pa, da smo zadovoljni z malim. Dovolj nam je, če preskrbimo svojo družino. Nismo ambiciozni,« pravi, a takoj doda, da s tem, kot vedno bolj ugotavlja, v resnici ni nič narobe. »Tudi sam, bolj ko se staram, spoznavam, da je edino, kar šteje, optimizacija za boljše življenje. Pretirana ambicioznost, ki smo jo kazali v nekem trenutku, je iracionalna. Danes se ne naprezam več toliko, kot sem se včasih. Zadovoljen sem, da lahko živim v Sloveniji, da imam dobro plačo in družino. Imam toliko, da grem lahko kamorkoli na počitnice, čeprav grem v resnici največkrat in najraje v Izolo in na Pokljuko. Ker sta blizu in ker nam je tam lepo.«

S takšnim generalnim duhom slovenstva imamo po sogovornikovih besedah »v kontekstu 21. stoletja, ko sta v ospredju vzdržnost sistema in trajnostni razvoj, zelo dobro kulturno osnovo, ki je večina sveta nima«. Ljudje so skromni, ne potrebujejo več, kot imajo, znajo uživati, cenijo in spoštujejo naravo, našteva in naredi primerjavo z ZDA, kjer »pretiravajo v potrošnji in kopičenju stvari«. Zdaj ko je svet v tranzitu, bi lahko Slovenija prišla prav v vrh, če bi se pravilno naravnala, je prepričan.

Da bi se to zgodilo, s somišljeniki, lastniki zdravih tehnoloških podjetij, ustanavljajo tehnološki forum (predsednik je Andraž Logar), gospodarsko interesno združenje, katerega cilj je popeteriti visokotehnološki kader pri nas. »Naša ideja ni lobiranje za posamične interese naših članov, kot to delajo druge vrste gospodarskih interesnih združenj. Delali bomo celostno, ker nam je mar za Slovenijo, ker smo si jo izbrali za dom, čeprav bi lahko šli živet drugam. Želimo si, da bi ohranili socialno državo tudi čez petnajst let, da bi naši otroci odraščali v takšnem okolju, kot smo mi.«

Na žalost, kot nadaljuje, lahko zadnjih dvajset let vidimo, kako se to krha, ko ni dovolj stanovanj, ko zdravstvo hira, izobraževanje ne doživlja modernizacije … »Ne gre za vprašanje dobrih ali slabih politik. Gre za problem pomanjkanja denarja. Stvari se dražijo, mi pa ne ustvarjamo dovolj vrednosti. Šele ko bomo ustvarili dovolj denarja, se bomo lahko začeli upravičeno pogovarjati o dobrih ali slabih politikih, vizijah in tem, kako razporejati denar. Danes ne da ne poberemo dovolj davkov, nimamo jih niti od koga pobrati.«

Po njegovem je tako le rast visokousposobljenega kadra z visokimi plačami zagotovilo, da bomo lahko napolnili proračun, kajti matematično ni drugega načina, da bi kot družba ostali vzdržni. Sistem, na katerem temelji socialna država, ob demografskih trendih nima ekonomske osnove. Ni se še zlomil, ampak se bo, če ne bomo začeli delati na dohodkovni strani. »V Izraelu je danes v visokotehnološkem sektorju zaposlenih 20 odstotkov prebivalcev, pri nas pa 20.000, kar je le odstotek. Želel bi si, da bi to število podeseterili, a kolegi pravijo, da pretiravam.«

Med ukrepi, ki bodo nujni, je debirokratizacija startupov. Skoraj komično je, da mora milijarder iz ZDA, če želi vlagati v podjetje s sedežem v Sloveniji, na FBI po potrdilo o nekaznovanosti in z njim fizično priti v Ljubljano, v pisarno notarja in poslušati njegovo branje. »Tak sistem ima v svetu samo še Nemčija, ki pa je tako velika, da ji je morda lažje vseeno, čeprav se tudi njej že pozna pomanjkanje denarja ameriških investitorjev.«

Naslednji, prav tako večkrat zgolj administrativni problem so emigracije. V državo ne spuščamo ljudi iz Indije, Rusije in ZDA, ki bi tukaj lahko plačevali visoke davke iz naslova več kot nadpovprečnih plač. »Zagotovo je pri tem, da v Slovenijo ne pritegnemo več visokokvalificiranega kadra, problem tudi konkurenčnost plač, ki se deloma skriva v 70-odstotni obdavčitvi, izhajajoči iz nominalne rasti prispevkov, in nelojalni konkurenci espejev. Ampak četudi si podjetje to lahko privošči, sploh ne more dobiti človeka iz tretjih držav, kajti na delovno dovoljenje čaka devet mesecev, poleg tega pa ženo lahko pripelje s seboj šele čez eno leto. To ni človeško, narejeno je bilo za specifično vrsto emigracij, ki so bile problem pred dvajsetimi leti. Neumno je.« V tehnološkem forumu si bodo med drugim prizadevali pritegniti čim več tujcev, da bi v času, ko je mogoče delati od koderkoli za kogarkoli, za svoj dom izbrali Slovenijo. »Cilj države bi moral biti, da ima čim več kadra, ki na Googlovo plačo plačuje davke v Sloveniji.« To niso mokre sanje, kajti primerov je nešteto – že samo Jure Leskovec, ki ga morda javnost najbolj pozna, si je, čeprav bi lahko živel kjerkoli, za dom raje izbralo Slovenijo. Imamo veliko ljudi, ki pridejo nazaj.

Da bi jih prišlo še več, pa je treba tudi okrepiti razumevanje kapitala. Ko je Špetič prodal svoj delež podjetja, pri čemer je del kupnine prejel v delnicah, je moral finančni upravi plačati davek od celotne vrednosti. Čeprav delnic sploh ni mogel prodati in je njihova vrednost do časa, ko jih je lahko, padla. »To je primer, ki bi ga lahko obravnavalo sodišče, če bi se mi ljubilo ukvarjati s tem. Kajti če bi bil naš kupec iz Evrope, tega problema ne bi imel. A kaj, ko je večina podjetij, ki vodijo prevzeme, iz ZDA ali Kitajske. Zaradi tega marsikatero podjetje preseli sedež iz Slovenije.« To so po njegovih besedah problemi, ki bi jih lahko uredili enostavno, obenem pa država z vsoto pobranih davkov ne bi bila na slabšem. Podoben primer je nerazumevanje obdavčitve dobička, ki je, čeprav je recimo vložen kot investicija v drugo podjetje, s čimer ustvarja gospodarsko rast in odpira delovna mesta, obdavčen. Ne glede na izrečeno, kar bi se morda lahko bralo kot pretirana kritika, pa Špetič na splošno razume, zakaj je stanje tako, kakršno je. »Javna uprava je preobremenjena s tisočimi postopki in nima časa narediti preskoka. S komerkoli sem se do zdaj pogovarjal, je zelo izobražen in sposoben. Manjkata le odločitev in veter v jadra. Želim si, da bi prišel čim prej, kajti po modernosti zakonodaje nas prehitevata tako Hrvaška kot Srbija, višegrajci pa so nas prehiteli že zdavnaj.«

»Ne gre za vprašanje dobrih ali slabih politik. Gre za problem pomanjkanja denarja. Stvari se dražijo, mi pa ne ustvarjamo dovolj vrednosti. Šele ko bomo ustvarili dovolj denarja, se bomo lahko začeli upravičeno pogovarjati o dobrih ali slabih politikih, vizijah in tem, kako razporejati denar.«