Kdo bo prvi izdelal krila, ki jih ne bo raztopila žgoča vročina sonca?

Istega dne, ko je človeštvo, zaradi fuzije lahkih atomov, naredilo čudovit korak v prihodnost, sta Kitajska in Indija naredili velik korak nazaj s tem, ko sta se – dobesedno – spopadli z lesenimi palicami.

Kitajska vojska je, kot navaja indijska oblast, prestopila »mejo sedanjega nadzora« na območju Tavang, kjer je pred natanko petdesetimi leti potekala vojna med obema silama, in prodrla v Arunačal Pradeš, ki ga ima Indija za svoje ozemlje. Izbruhnili so spopadi, v katerih je bilo ranjenih 20 indijskih in nekaj več kitajskih vojakov, posledice pa bi lahko bile še veliko hujše, če ne bi državi leta 1996 podpisali sporazuma, s katerim sta se obe obvezali, da v primeru telesnega spopada ne bosta uporabili strelnega orožja.

Čeprav je bilo spopadanje s palicami in kamenjem videti primitivno, je prava sreča, da se na strminah Tibeta ne strelja. Skrb pa vzbuja to, da je Kitajska znova, in to prav zdaj, prodrla v Arunačal Pradeš, kot da bi hotela svojo veliko sosedo opozoriti, da obmejna kriza ne bo nikoli minila in da zaradi tega Indija nima dovolj prostora, da bi zrasla v kaj več od območne sile. Predvsem pa daje Kitajska s tem vodstvu v New Delhiju vedeti, da Indija ne sme postati zaveznica Amerike, ki pričakuje indijsko podporo v Indijskem in Tihem oceanu, oziroma da bo morala zaradi varnostne krize svojo pozornost vedno znova usmerjati na nerešene kopenske probleme.

KAJ SMO SE NAUČILI TISTEGA DNE, KO SO ZNANSTVENIKI PRIŠLI KORAK BLIŽE SONCU, VOJAKI PA SO SE PRIBLIŽALI DRUG DRUGIM IN FUZIONIRALI SVOJE UDARCE S PALICAMI IN KAMENJEM?

Tako Indija (že od leta 1989) kot Kitajska (od leta 2006) sta zelo dejavni v mednarodnem programu jedrske fuzije, in to iz cele vrste razlogov. Obe državi morata korakati po poti, ki vodi k čisti energiji, kajti brez tega ne bomo mogli nikoli govoriti o globalni rešitvi tega vprašanja. Indija in Kitajska namreč skupaj pomenita več kot tretjino človeštva. Obnavljanje silovitih obračunavanj s kamni na spornih mejah pa pomeni predvsem to, da se bosta obe azijski sili v letu 2023 vrteli okoli vprašanj varnosti. Indija bo v prihodnjem letu predsedovala skupini najbolj dinamičnih gospodarstev, poimenovani G20, in prav zaradi kitajske palice, ki udriha po indijskih rebrih, ne moremo pričakovati, da se bo ta zlahka odmaknila od imperialnih tem, kot je, čigava šapa je večja na tujem ozemlju. Če gledamo sonce kot cilj, do katerega je treba prileteti, pa čeprav z napol ožganimi krili, bomo za vedno živeli v času rivalstva. Natanko to, kar so nekdaj počeli Američani in Sovjeti, zdaj počnejo Američani in Kitajci. Kdo bo prvi izdelal krila, ki jih ne bo raztopila žgoča vročina sonca?

In seveda je sonce tukaj večpomenski simbol, kajti videli smo, da privlači kot magnet, ki se mu ni mogoče upreti, in uničuje, kadar se mu približa preveč pogumen ali preveč ambiciozen človek ali ko se ga želi dotakniti kdo, ki nima dovolj znanja ali občutka za svetost nebeškega božanstva.

Ko je ta teden Japonski center za gospodarska raziskovanja objavil svojo oceno, da Kitajska po višini bruto domačega proizvoda še nekaj desetletij ne bo prehitela ZDA, je bilo v tej analizi veliko stvari za razmišljanje. Vzrok, da zamenjave na Olimpu ne bo, ni to, da Kitajska zaostaja, temveč bolj to, da Amerika vse bolj pospešuje in postaja kitajska demograija prej Ahilova peta kot Ikarjeva krila. Je to, da pandemija jemlje svoj davek državi, saj je ta bistveno pripomogla k njenemu izbruhu, pa tudi to, da ameriški predsednik Joe Biden zaostruje pravila glede izvoza na Kitajsko, tako da bodo morali vsi, ki nameravajo azijski sili prodati napredne polprevodnike ali kakšne druge izdelke visoke tehnologije, za to dobiti dovoljenje od ministrstva za trgovino. Biden je poleg tega prav ta teden dopolnil »črni seznam« družb, ki se jim ne sme prodajati superčipov pa tudi ne opreme za njihovo proizvodnjo, tako da sta zdaj na njem še Yangtze Memory Technologies, eden najpomembnejših kitajskih proizvajalcev čipov, in Shanghai Micro Electronics Equipment, to je družba, ki naj bi postala kitajska različica nizozemskega ASML, vodilnega oblikovalca litografske tehnologije za proizvodnjo polprevodnikov. Amerika bo kitajskemu Ikarju pristrigla peruti vsakič, ko se bodo te malce okrepile, in to bo počela vse, dokler … Dokler se ne zgodi kaj? Dokler ne bodo popustile preskrbovalne verige, dokler ne bo počila gospodarska ureditev, dokler se ne bodo upočasnile inovacije, dokler se ne bo zvišala inlacija, dokler se ne bodo sižili odnosi z zavezniki in dokler ne bo Kitajska našla svoje poti do tistega, kar potrebuje, da bi lahko prva ujela sonce v svojo mrežo.

KAJ SE MORA AMERIKA V TEJ NEVARNI IGRI NAUČITI OD SAME SEBE?

Najprej to, da prirezovanje kitajskih kril ni stvar ene poteze, temveč dolgoročne politike, strategije in dobro izdelanega načrta, ki pokriva najmanj eno celo desetletje. Drugič, da brez zaveznikov – Evrope, Japonske, Južne Koreje in Tajvana – ne more niti sanjati o tem, da bi ji lahko uspelo. Tretjič in morda je to najpomembnejše: doslej so čipi svojo soisticiranost dvakratno povečali vsaki dve leti, zdaj pa se je ta ritem upočasnil. Če ga Amerika ne bo sama znova pospešila, ji bo začela Kitajska kaj kmalu dihati za ovratnik, drugi pa jo bodo vprašali, zakaj vse to.

Na koncu se vrnimo k Noremu starcu in gorama, ki se ju je odločil odstraniti. Kaj so naše gore? Mao Zedong je na kitajski poti prepoznal imperializem in fevdalizem, sicer pa sta tudi zdaj to dva največja problema sodobne Kitajske: kako premagati zunanje sile, ki ji ne dopustijo leteti do sonca, in kako preseči notranjo zaostalost, ki v družbi ni dopuščala napredka.

Naših gora je veliko. Naš največji problem pa je pripravljenost na kontinuirani maraton k enemu cilju. Kot da bi sami sebi odredili, da raje in lažje izberemo steze za šprint, da tekmujemo na sto metrov, pol kilometra pa je očitno že prevelik napor. Morda se bomo iz vsega tega naučili to, da so naše gore lepe in da želimo, da ostanejo tukaj, kjer so, pravzaprav pa je celotna zgodba v tem, kako se naučiti povzpeti se na vrh in od tam na vse probleme pogledati v veliko bolj zapleteni, a tudi veliko bolj odprti perspektivi. Kajti, kot pravi kitajski pesnik Wang Zhihuan (688–742): »Če hočeš videti tisoč milj daleč, se moraš povzpeti eno nadstropje više.«