življenje v sivi coni
6. DEL
Tako sem končal s pripravništvom in se prijavil na specializacijo iz infektologije. Doma sem si grizel nohte in kopiral vsa možna priporočila in potrdila, da bi le dosegel zadostno količino točk in bi na eno prosto mesto vzeli prav mene. Prišel je rok za oddajo in naslednji teden sem izvedel, da sem se na mesto prijavil samo jaz. Ena sama prijava! Res mi je bilo čudno. Na specializacije iz dermatologije, radiologije in oftalmologije je bilo prijav vsaj štirikrat več, kot je bilo prostih mest. Zdelo se mi je, da imam blazno srečo. Mlad in naiven nisem niti razmišljal o načinu dela in obetih za prihodnost, le o vsebini posameznih specializacij. Infektologija se mi je zdela izjemno zanimiva stroka in težko sem razumel, zakaj sem bil na tistem razpisu edini, ki si je želel biti infektolog.
Zdelo se vam bo kičasto, ampak v prvem mesecu specializacije sem med kolesarjenjem v službo poslušal pesem Robbieja Williamsa
I love my life. Oboževal sem svojo službo. Z delom sem pričel v enoti intenzivne terapije infekcijske klinike. Delal sem z vrhunskimi specialisti, pomagal pri obravnavi najbolj kompleksnih in zanimivih bolnikov. Imel sem zagotovljeno službo, redni dohodek, vsak dan sem se nekaj novega naučil in vsak dan sem postajal boljši zdravnik. Še zdaj, leta kasneje, si kdaj predvajam to pesem. Kadar mi je ob delu težko in me grabijo dvomi o medicini, infektologiji, življenju, si z njeno pomočjo ponovno prikličem zagon in veselje do dela, ki sta me gonila naprej v začetku moje zdravniške poti. V tistih dneh, ko sem bil najmlajši v hiši in tudi še nisem dežural. Ko mi je vsak dan ponudil nov izziv in možnost, da se dokažem in razvijem.
Infektologijo sem izbral, ker sem si želel zanimivo službo.
Ni me razočarala.
Prvič pozitivno
Starejša gospa na kontrolnem pregledu ob vprašanju, kako se počuti, potarna:
»Stara sem, ni več isto. Zdaj se bom morala sprijazniti s tem, saj jih vendar nimam več sedemdeset!«
Ob dnevih, ko sem razpisan v dežurstvo, moja službena torba opazno pridobi težo.
Večina okrepitve pride na račun hrane. Podobno kot doma so poleg kosila in večerje v planu še dopoldanska malica, popoldanska malica in obrok pred spanjem. V praksi se v službi vsi ti obroki večinoma bodisi preskočijo bodisi združijo v eno samo hektično izkušnjo v tistem trenutku, ko imaš slučajno možnost kratke pavze. Morda se zdi, kot da ogromno jem. V bran lahko povem, da imam sto osemindevetdeset centimetrov.
Poleg hrane ne smem pozabiti na spodnje perilo. Trideset ur je dolga doba za življenje brez svežih oblačil, sploh ker smo mlajši specializanti po navadi razpisani na delovišča, kjer se bolj izrazito švica. Hlače, majice, tunike in halje priskrbi klinični center – med pandemijo covida smo za delo v rdečih conah prejeli celo nogavice. Na službene spodnjice pa bomo očitno čakali do naslednje svetovne katastrofe.
Del teže dežurne torbe prispeva prenosni računalnik. Spakiram ga v naivni želji, da bo morda dežurstvo mirno. V tem primeru morda do konca spišem katerega od mnogih dokumentov za doktorski študij ali pa končno preberem tisti članek o metabolni acidozi. Najbrž pa bo ostal spakiran, saj bom brezdelne trenutke izkoristil za ležanje v postelji dežurnega zdravnika. Starejši kolega je nekoč rekel, da postelja v sobi tretjega dežurnega ni za spanje, ampak za antiedematozno terapijo (beri: spraviti noge v horizontalni položaj za dovolj dolgo, da se izogneš vtisljivim oteklinam goleni). Šele ko si enkrat na nogah več kot štirinajst ur v kosu, se pričneš zavedati, da človeško telo resnično potrebuje ležeči položaj.
Kaj je tretji dežurni, kako poteka famozna štiriindvajseturna izmena na urgenci in kako sem ob svojem prvem pregledu bolnika, ki je bil poslan kot sum na covid, potrdil prvo tovrstno okužbo v Sloveniji, pa v nadaljevanju.
* Specializacija iz infektologije predvideva oseminštirideset mesecev kroženja po internističnih oddelkih. Marca 2020 sem po zaključenem delu na diabetološkem oddelku krožil na kardiologiji. Specializant sem bil že skoraj dve leti in od januarja tudi ponosni član ekipe dežurajočih infektologov. V praksi dežurstvo pomeni dodatnih šestnajst ur dela, od katerih ti jih plačajo dvanajst.
Knjigo Davida Zupančiča Življenje v sivi
coni (Mladinska knjiga, 2022) lahko za 27,99 evra kupite v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.