Globalna varnost s težiščem na vzhodu
Napetosti v Južnokitajskem morju Napaka vodstva v Pekingu je, da z vlado japonskega premiera Kišide ni vzpostavilo odkritega dialoga o varnosti
Kitajska in ZDA v vojaških igrah vse pogosteje posežejo po težkem orožju, kitajska Narodnoosvobodilna vojska (NOV) pa praviloma uporablja pravo strelivo. Tako so ob koncu minulega tedna objavili, da je kitajska letalonosilka Shandong vodila skupino bojnih ladij na »konfrontacijskih vajah«, ki so prejšnji teden potekale v Južnokitajskem morju, kar naj bi bil odgovor na to, da je na to območje priplula ameriška napadalna skupina pod vodstvom letalonosilke Nimitz.
Kitajski mediji so dejavnost ameriške letalonosilke poimenovali zgolj »poskus, da bi razburkali napetost v regiji«, o manevrih lote, ki jo vodi Shandong, pa zatrdili, da so »okrepili bojno pripravljenost«, s tem ko so se usposabljali v večdimenzionalnih napadih in obrambi na kopnem, v zraku in pod vodno gladino. Piloti v novih bojnih letalih J-15, so navedli vojaški analitiki, so se usposobili za nočne operacije, kar je še en velik korak k vzpostavitvi sistematične bojne usposobljenosti.
Nič od tega ne spominja na jezik miroljubne diplomacije pa tudi ne na sporočila, ki si jih izmenjujeta partnerja v želji, da bi vse probleme odpravila za pogajalsko mizo. Kitajski vojaški strokovnjaki so opozorili, da je treba ob tradicionalnem novem letu, ki bo v nedeljo, pričakovati nadaljnjo zaostritev napetosti, kajti ZDA in Kitajska so vojaško konfrontacijo v regiji tudi v preteklosti še zaostrile prav v času največjih praznikov.
Težko je reči, ali so letalonosilko Shandong poslali v akcijo predvsem zato, ker je Nimitz priplula v Južnokitajsko morje, ki ga ima Kitajska skoraj v celoti za svojega, ali gre zgolj za opozorilo zaradi potrjene in zacementirane vojaške povezanosti med ZDA in Japonsko. Premier Fumio Kišida je bil prejšnji petek v Beli hiši in njegov gostitelj Joe Biden je izjavil: »Bom kristalno jasen: ZDA so popolnoma, dokončno in povsem posvečene zavezništvu [z Japonsko].«
Japonska bo pripravljena na vojno
Med Kišidovim prvim obiskom v Washingtonu, odkar je oktobra 2021 sedel na premierski stolček, sta se zgodila dva glavna premika. Prvič: »zgodovinsko povečanje« japonskega vojaškega proračuna je, kot je dejal ameriški predsednik, steber modernizacije japonsko-ameriške vojaške zveze, in drugič: središče svetovne varnosti se je pomaknilo na Daljni vzhod, kjer bo imela Japonska pri ustavljanju kitajske vojaške krepitve in ozemeljske širitve vlogo, ki jo ima v odnosih do ruskega hegemonizma Ukrajina, a očitno z drugačnimi predpostavkami.
V nasprotju z Ukrajino bo Japonska na morebitno vojno pripravljena veliko prej, preden se bo ta zgodila, kajti v iskalnem letu 2023 je Kišidova vlada odobrila 26,3-odstotno povečanje vojaškega proračuna, v prihodnjih petih letih pa se bodo stroški za obrambo dežele vzhajajočega sonca – v primerjavi s sedanjo ravnjo – povečali še za 50 odstotkov, in to na skupno 324 milijard dolarjev.
Glavni skupni motiv za krepitev in »posodobitev« zavezništva med državama, ki sta bili pred 80 leti najhujši sovražnici, je zdaj, seveda, Kitajska. Ob njej omenjajo še Severno Korejo, vendar je treba to državo z jedrskim orožjem opazovati bolj kot privesek na verigi kitajskoruskega protiameriškega odbijača kot samostojno silo, ki bi lahko dejansko globoko ogrozila območno varnost.
V bistvu ni scenarija, po katerem bi Kitajska napadla Japonsko, torej se ameriško-japonsko podrobno oblikovanje varnostne strategije očitno nanaša na nadvse možen scenarij kitajskega napada Tajvana. Ko je Biden z roko na Kišidovih ramenih korakal po hodnikih Bele hiše, je bila njegova strategija indo-paciiške varnosti kot jedra ameriške zunanje politike v celoti sklenjena. Če se bo zgodil oboroženi spopad, bo Japonska prevzela nase največji del dogajanja.
Nevarnost bi bil radikalno usmerjeni premier
Vojaški strokovnjaki iz Centra za strateške in mednarodne študije so nedavno izdelali oceno morebitnega kitajskega napada na Tajvan ter ugotovili, da bi bila v tem primeru
Kitajska verjetno poražena, še preden bi zavzela ključne cilje, da pa bi bile hkrati velikanske izgube na ameriški in tajvanski strani. Torej je logično, da je bilo za Bidna (ali njegove stratege) izredno pomembno, da se zagotovi, da bo glavni del oboroženega spopada padel na pleča Japonske, kajti vse bolj se zdi, da bi ameriški predsednik svojo javnost težko prepričal o nujnosti ter upravičenosti tolikšnih človeških in gospodarskih žrtev zaradi obrambe otoka, ki je od ameriške zahodne obale oddaljen več kot 10.000 kilometrov, od kitajskega kopnega pa samo 180 kilometrov.
A tudi Kišida mora dobiti podporo japonske javnosti, kar zadeva oborožitev, nato pa tudi za dvig vojske na raven bojne pripravljenosti, ki je nujna za takšno zasnovo varnosti. Državi, ki se je vojskovala v imenu cesarja, osvajala azijske države v imenu gospodarske rasti in bila na koncu prva (in na srečo ostala zadnja) tarča jedrskega bombnega napada, bo iz srca (pa tudi iz ustave) zelo težko izruvati paciizem, ki so ji ga vanj po drugi svetovni vojni vsadili prav Američani. Kišida že tako ni priljubljen in vprašanje je, kaj bo ostalo od njegovega ugleda, ko bo obrazložil načrt inanciranja izrazitega povečanja vojaškega proračuna. Ne glede na to, ali bo posegel v žepe davčnih zavezancev ali povečal že tako prevelik javni dolg, si je težko predstavljati, da bo za to dobil podporo javnosti. Toda tisto, kar bi se lahko zgodilo, če se bo Kišida vpisal na seznam premierov, ki jim ni uspelo končati niti enega mandata, je še bolj resno in nevarno tako za Japonce kot Kitajce pa tudi za vso regijo. Položaj premiera bi lahko zasedel resnično radikalno usmerjen pripadnik katere od nasilnih frakcij vladajoče Liberalnodemokratske stranke. Kišida sodi v frakcijo Kočikai, ki je dokaj zmerna pri vprašanju vojske pa tudi odnosov s Kitajsko. Lahko bi rekli, da je, vsaj za zdaj, velika napaka kitajske zunanje politike, da vodstvo v Pekingu z njegovo vlado ni vzpostavilo boljših odnosov. Lahko bi se zgodilo, da bo za kaj takega kmalu prepozno.
• Ob tradicionalnem novem letu je pričakovati zaostritev napetosti.
• Biden: ZDA so povsem posvečene zavezništvu z Japonsko.
• Varnostna strategija se nanaša na scenarij kitajskega napada na Tajvan.
Japonska bo pri ustavljanju kitajske vojaške krepitve in ozemeljske širitve prevzela vlogo, ki jo ima v odnosih do ruskega hegemonizma Ukrajina.