Šolski sistem je drag, učitelji pa slabo plačani
Zakaj dajemo toliko za šolstvo? Razlika med javnim in zasebnim šolstvom Ustrezna veljava v družbi
Dosežki naših učencev na mednarodnih raziskavah Pisa o bralni pismenosti in Tims o naravoslovnem znanju so nadpovprečni. Nekateri strokovnjaki pričakujejo še boljše rezultate. Značilnost slovenske šole je zelo bogat razširjeni program. Toliko športnih, kulturnih, naravoslovnih, tehniških dni, tekmovanj iz znanja in športa, šol v naravi, ekskurzij, interesnih dejavnosti, različnih prireditev, proslav in veliko programov vključevanj šol v državne in mednarodne projekte nimajo v drugih državah. Naši učenci so zato bolj odprti, komunikativni, razgledani in imajo več znanja o zdravem načinu življenja. Se pa naš pouk nenehno prilagaja tem programom, zato učitelji v daljšem časovnem obdobju težko dosegajo postavljene cilje kurikuluma.
Države, kot sta Finska in Južna Koreja, so šolstvu dale največji pomen. Tam zato ne presenečajo izjemni dosežki njihovega gospodarstva.
Kaj pa v Sloveniji? Bomo sledili odličnosti našega šolstva ali bomo z nizkimi plačami učiteljev počasi zdrsnili v sivo povprečnost?
Slovenski učitelji imajo povprečne plače. Pogoj za zasedbo delovnega mesta je druga stopnja fakultetne izobrazbe pedagoške smeri. Naši diplomanti prihajajo s pedagoške fakultete, fakultete za matematiko in iziko, ilozofske fakultete, akademije za glasbo, akademije za likovno umetnost, fakultete za šport, na srednjih šolah tudi z ekonomske fakultete, fakultete za elektrotehniko, fakultete za strojništvo in tako dalje. Učitelji naj bi bili najboljši diplomanti, ki bodo bodočim strokovnjakom dali temeljna znanja, jim privzgojili zavedanje o pomenu učenja in znanja ter jih navdušili za poklic. Učitelj začetnik pa ima plačo okoli tisoč evrov neto, po desetih letih v povprečju okoli 1200 evrov, po dvajsetih okoli 1400 evrov in pred upokojitvijo okoli 1600 evrov neto, odvisno od napredovanj v plačne razrede in nazive. Učitelj pred upokojitvijo, ki je v najvišjem nazivu, torej je najuspešnejši učitelj na svojem strokovnem področju, ne more preseči 2000 evrov neto plače. V šolstvu je minimalna stimulacija za delo, obsega dva odstotka mesečnega obsega sredstev za plače zaposlenih. Če eden od učiteljev dobi, na primer deset odstotkov dodatka zaradi delovne uspešnosti, drugi štirje ne dobijo ničesar. Večina učiteljev pa izvede veliko dodatnega dela in so v obdobju ocenjevanja zelo uspešni pri delu, zato je tako ocenjevanje in plačevanje dodatka popolnoma neustrezno. V šolstvu ni različnih vodilnih mest in napredovanj, s katerimi bi lahko prevzemali odgovorna delovna mesta in napredovali. Imamo le učitelje in ravnatelje. Plača je zato namenjena za osnovno delo poučevanja.
Če gledamo na družbo kot celoto, se vsa dela dopolnjujejo in so nujna, da družba dobro deluje. Ko so požari, ne moremo brez gasilcev, ko so na meji begunci, ne moremo brez policije, ko je epidemija ali ko zbolimo, ne moremo brez zdravnikov, ko potrebujemo gradbeno dovoljenje ali osebno izkaznico, ne moremo brez zaposlenih na upravni enoti oziroma občini. Pri šolstvu pa je drugače! V vrtec, osnovno šolo in srednjo šolo bomo vsak dan hodili šest do osem ur, najmanj 18 let življenja. Od tega, kdo bo delal z nami in kako bo delal, je veliko odvisno, kaj bomo postali in v kakšnega človeka se bomo oblikovali. Do uvedbe obveznega javnega šolstva, ki ga je uzakonila avstrijska cesarica Marija Terezija pred več kot dvesto leti, je le okoli pet odstotkov privilegiranega prebivalstva imelo izobrazbo. Zato je bila revščina in napredka ni bilo. Šele s pojavom obveznega javnega šolstva je v vseh državah moč zaznati napredek in določeno blaginjo. Večja blaginja je tam, kjer je uspešnejše gospodarstvo. To pa je uspešno zaradi dobrega šolstva.
Slovenska država in občine namenjajo veliko sredstev za delovanje našega šolstva. Razširjen program našega šolstva je v primerjavi z drugimi državami precej obsežnejši. Kot takega ga je treba inancirati. Ne moremo pa se znebiti občutka, da gre inanciranje brezplačnih učbenikov in v prvih treh razredih delovnih zvezkov, prehrane učencev, prevozov učencev, jutranjega varstva, podaljšanega bivanja, interesnih dejavnosti, izvajanje dodatne strokovne pomoči, in podobno na račun nizkih plač učiteljev. V večini razvitih držav je šolski program precej manjši, slabši so pogoji dela za učence in učitelje, a plače učiteljev so precej višje. Očitno je, da je večji poudarek namenjen zagotavljanju in ustreznemu inanciranju najboljšega kadra.
Tudi za starše šola ni brezplačna in tudi nikoli ni bila. Že pred petdesetimi leti so naši starši v šoli plačevali prehrano, učbenike in šole v naravi. Takratni zneski v družinskem proračunu niso bili nič manjši od sedanjih. V najrazvitejših evropskih državah šola ne zagotavlja prehrane učencem, tudi jutranjega varstva, podaljšanega bivanja, interesnih dejavnosti in šol v naravi marsikje ne poznajo. Če že ponujajo določene programe, so le-ti plačljivi in prostovoljni, izvajajo pa jih večinoma zunanji ponudniki.
Na šolah je vse večje pomanjkanje učiteljev. Vse težje je dobiti učitelje računalništva, matematike, primanjkuje učiteljev razrednega pouka, glasbene umetnosti, da ne govorimo o učiteljih strokovnih predmetov v srednjih šolah. Če učitelj pet let prejema plačo tisoč evrov neto, bo v tem času že iskal drugo, bolje plačano zaposlitev. Tako ne bomo imeli več izkušenih učiteljev, ki so zelo pomembni za delovanje sleherne šole. Kader se bo nenehno menjal, učili pa bodo tudi neusposobljeni učitelji in učitelji z neustrezno izobrazbo. Ali si tega kot družba želimo? Ali si tega želimo starši? Ali bomo takim učiteljem zaupali naše otroke?
Zaradi pomanjkanja kadra bodo med šolami vse večje razlike. Starši bodo za svoje otroke iskali »boljše šole«. Pred leti je bilo objavljeno, da se starši v nemških mestih selijo v okolja, kjer so šole boljše. Tega v Sloveniji še ni in še dolgo ne bo. Imamo tako dobro šolstvo, da bo morebitna razgradnja našega odličnega šolstva trajala najmanj desetletje. Bomo pa ravnatelji v vedno večjih stiskah pri zagotavljanju dobrih učiteljev. Upam si trditi, da je povprečna slovenska šola na ravni najboljših zasebnih šol v tujini. Dobro bi si bilo ogledati šole v sosednjih državah in primerjati izobrazbo učiteljev, programe šol in pogoje za učenje. Da ne govorimo o šolski prehrani, ki jo v večini držav ne poznajo, o dodatnem, dopolnilnem pouku, individualni in skupinski pomoči, dodatni strokovni pomoči in posledično pri pouku vključevanju specialnih pedagogov, pedagogov, inkluzivnih pedagogov, psihologov v pouk. Cilj obvezne javne osnovne šole je zmanjševanje razlik med učenci. In ker je obvezna, je cilj, da vsi učenci dosežejo vsaj minimalne standarde znanja oziroma uspešno končajo šolo. V javno osnovno šolo hodijo vsi učenci iz šolskega okoliša. Bolj uspešni, manj uspešni po znanju, iz bogatih družin, iz socialno ogroženih družin, priseljenci, begunci. Za učitelje so vsi enako pomembni in dragoceni.
Če se zmanjša kakovost javnih šol, bodo starši, ki si bodo to lahko privoščili, iskali zasebne šole. Po sedanji zakonodaji je inanciranje zasebnih šol izenačeno z javnimi šolami (razlika je le v manjšem inanciranju določenega razširjenega programa). A zasebne šole nimajo svojega šolskega okoliša, nimajo otrok priseljencev, ekonomskih migrantov, beguncev. Imajo izbrano populacijo in seveda je na neki način s temi učenci lažje delati, lahko dosegaš boljše učne rezultate, manj je nediscipline (pouk motijo večinoma učno slabši učenci, ki so manj motivirani za delo). Pravo zasebno šolstvo bo usmerjeno v doseganje dobička. Torej bodo poleg javnih sredstev te šole zaračunavale tudi šolnino. In lahko bodo učitelje bolje plačevale kot v javnih šolah in iz javnih šol bodo zvabile najboljši kader. Imajo pa naše javne šole veliko prednost. Imajo zelo dobre pogoje za delo. Občine so v zadnjih tridesetih letih zgradile ali prenovile vse šole in zgradile krasne učilnice, telovadnice, športne dvorane, kuhinje, jedilnice, specialne učilnice. Postavitev zasebne šole, ki bi bila primerljiva z javno, bi zato zahtevala sredstva v vrednosti najmanj deset milijonov evrov. Ustanavljanje zasebnih šol bo šlo v smer najemanja neprimernih prostorov ali popoldanskega najemanja prostorov javnih osnovnih šol. Seveda je prav, da dopuščamo tudi zasebno šolstvo, saj s svojim delom lahko ponudi tudi drugačne programe in je tako zgled za spremembe. Vendar zasebne ustanove ne smejo zmanjševati kakovosti dela javnih ustanov.
Želimo si kadra , ki živi in dela za otroke in mladostnike, kadra, ki diha s šolo.
Težave ne bodo samo v šolstvu, posledično jih bo moč zaznati v gospodarstvu in drugih sistemih družbe. Če bodo učili slabše usposobljeni in manj izkušeni učitelji, bo veliko menjav kadra, pouk se ne bo izvajal tako kakovostno, sprejemale se bodo slabše strokovne odločitve, v šolah bo izvedenih manj dobrih programov. Učitelji bodo manj samozavestni in delo ne bo potekalo dovolj timsko. Že zdaj ugotavljamo, da je na tem področju veliko slabše, kot je bilo, na primer, pred štirinajstimi leti, pred krizo leta 2008. Takratna kriza, kriza zaradi covida-19 in slabe odločitve politike so pustile velike posledice. Neustrezna umestitev učiteljev v plačni sistem, nerazumevanje pomena šolstva in vse večja birokratizacija dela že desetletje zmanjšuje kakovost našega javnega šolstva. Poleg tega so tudi delovna mesta večine tehničnega kadra na šolah neustrezno vrednotena. Če je šolstvo v družbi (naj)pomembnejša dejavnost, morajo biti temu primerno plačani tudi zaposleni. Plače učiteljev bi morale biti višje za vsaj 30 odstotkov, če želimo privabiti najodličnejše diplomante omenjenih fakultet, več moških, visoko usposobljene in motivirane ljudi, ki se bodo zavedali odgovornosti svojega poklica in poslanstva, take, ki bodo z visoko čustveno inteligenco pripravljeni izobraževati in vzgajati naše otroke. Želimo si kadra, ki živi in dela za otroke in mladostnike, kadra, ki diha s šolo.