Ko odpirati vrata pomeni odpirati srca
Sprehajalec knjig Carsten Henn je izpisal toplo pripoved o ljubezni do ljudi in knjig
Vse pogosteje so osrednja tema knjig prav one same; verjetno pisatelji želijo ujeti še zadnji vlak obdobja tiska, knjig, ki imajo svojo težo, svoj vonj in ki imajo svoje prav posebne bralce. Napredek sicer hlasta naprej, tudi pri prodaji, in poklic dostavljavca knjig, ki ga opravlja avtorjev junak, postaja vse bolj odveč.
Sprehajalec knjig nemškega pisatelja, dramatika in novinarja Carstena Henna (1973), ki je v svoji domovini znan predvsem kot pisec kriminalk, je bil lani velika uspešnica. S toplo zgodbo, polno simpatičnih likov, se je zavihtel na vrh Spieglove knjižne lestvice in tam več mesecev kraljeval na prvem mestu.
Pripoveduje o srčnem ljubitelju knjig, starejšem gospodu Carlu Kollhoffu, ki dela v knjigarni kot dostavljavec knjig. Njegovo delo mu osmišlja življenje in se veseli, ko se knjigarna zvečer zapre, da odnese knjige strankam, ki ne hodijo zdoma, ker pa si nikakor ne zapomni njihovih imen, jih poimenuje po knjižnih junakih, na katere ga spominjajo.
Ko liki oživijo
Knjige dostavlja samotarskemu bogatašu gospodu Darcyju, nuni Amaryllis, ki ne stopi iz samostana, da ga škof ne bi zaprl, gospe Nogavički, ki ne ve povsem, kaj bi sama s sabo, ter Effi Briest, ki je nesrečna v zakonu, polnem nasilja. Carlovo ustaljeno rutino pa nekega dne prekine živahna devetletnica Saša, ki vztrajno želi z njim na njegov večerni obhod.
Mala radovednica tako sčasoma zadržanega in dokaj otožnega dostavljavca knjig povsem preobrazi, kakor počasi skupaj preobrazita svoje zadržane bralce. Ko mu lastnica knjigarne, v kateri je z njenim očetom delal vse življenje, prepove dostavljati knjige, »ker so zdaj novi časi in se je treba prilagoditi sodobnosti«, nadaljuje svojo misijo. Tako za drobiž začne prodajati knjige iz svoje knjižnice, da lahko potem kupi nove in jih dostavlja svojim strankam. Knjig je vse manj, stiska pa vse večja, vendar srčnost odpre vrata, kjer bi najmanj pričakovali.
Kulinarične kriminalke
Carsten Henn je maja 2002 izdal prvo kriminalko In vino veritas z likom amaterskega detektiva Juliusa Eichendorffa, v kateri so kritiki videli »potencial za nadaljevanje«. Ocena je bila pravilna, saj je doslej v seriji izšlo osem knjig, tudi kot zvočnice.
Desetletje pozneje se je lotil novega podviga. Leta 2011 je namreč zastavil kulinarično krimi serijo s knjigo o siru in sirarstvu Zadnje zorenje, v kateri je glavni junak čudaški Adalbert Bietigheim, edini nemški profesor kulinarike. Doslej je izšlo šest del, kot pravi avtor, pa je najbolj zahtevno in temeljito raziskovanje zahtevalo pisanje knjige Zadnji viski.
Svojo strast do kulinarike in vina je nadgradil leta 2010, ko je s prijatelji kupili terasast vinograd Himmelreich v Sankt Aldegundu z necepljenimi trtami rizlinga, ki so bile stare več kot 60 let. V Nemškem društvu za odkrivanje vin, ki ga je ustanovil, vsako leto z vrhunskim nemškim vinarjem ustvari vino, ki še ni obstajalo.