Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost
Borut Trekman Prejšnji teden se je poslovil prevajalec, radijski dramaturg, diplomat, kritik in publicist
Leta 1942 v Ljubljani rojeni publicist in prevajalec Borut Trekman je študij začel na takratni Akademiji za igralsko umetnost, diplomiral pa je na že preimenovani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kot dramaturg in pozneje urednik igranega programa Radia Ljubljana ter režiser in prevajalec je zapustil, kot so zapisali na nacionalnem radiu, impozanten opus skoraj 600 radijskih iger.
Slovenski biografski leksikon navaja, da je Trekman po končani osnovni šoli obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, leta 1961 pa se je vpisal na takratno Akademijo
Borut Trekman (1942–2023)
za igralsko umetnost v Ljubljani. Še pred diplomo leta 1967 se je leta 1965 zaposlil na takratni RTV Ljubljana in bil do leta 1979 dramaturg v uredništvu radijskih iger, potem pa urednik igranega programa.
Ko so leta 2015 na nacionalnem radiu objavili delo Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost – portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana, pod katero se je kot avtor in režiser podpisal Klemen Markovčič, so zapisali, da se je Trekman posvečal teoretskim vprašanjem radijske dramaturgije, raziskoval je njen zgodovinski razvoj in razvoj slovenskega gledališča v času po 2. svetovni vojni, a bržčas enako je poleg dramaturškega pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Prav ta njegova, skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je pripomogla k impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil
Borut Trekman dramaturg, 90 iger, pri katerih se pojavlja kot prevajalec, in več kot 40, pri katerih je bil režiser. Ta obsežna zapuščina nedvomno kaže na razgibano in bogato obdobje slovenske umetniške radiofonije, ki jo je sooblikoval.
Literatura in režija
Trekman je objavil tudi vrsto esejev, uredil in komentiral dela slovenske dramatike, kot gledališki in literarni kritik (objavljal je v Naših razgledih, Sodobnosti in drugod) pa je veljal za strogega analitika. Leta 1978 je izšla njegova knjiga Iz oči v oči, v njegovi bibliografiji sta tudi študiji Drama SNG Maribor (Živo gledališče I., 1975) in Theatrum imaginationis Pavla Lužana (v zbirki radijskih iger Pavla Lužana Igre iz naših dni, 1978). Prevedel je dela Augusta Strindberga (knjigi Tri drame je dodal spremno študijo in opombe), Bertolda Brechta Bobni v noči, Thomasa Bernharda Komedijant, deli Petra Handkeja Pisateljev popoldan in Otroška zgodba, Friedricha Dürrenmatta Meteor, Patricka Süskinda Golob, dela Ödöna von Horvátha Kazimir in Karolina, Figaro se ločuje in Pripovedke iz Dunajskega gozda, Josefa Haslingerja Operni ples, Rolfa Hochhutha Vojaki, Andreasa Dorschela Hugo Wolf, Geralda Szyszkowitza Puntigam ali umetnost pozabljanja in še veliko drugih. Režiral je številna dela, med njimi v sezoni leta 1966 v ljubljanskem Mestnem gledališču svojo poetično montažo z naslovom Ničesar ne obžalujem.
Podal se je tudi v diplomacijo, nekaj časa je bil zaposlen kot uslužbenec slovenskega veleposlaništva na Dunaju, pozneje je bil generalni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, leta 2003 pa je bil imenovan za slovenskega veleposlanika v Bruslju. Med drugimi projekti, pri katerih je sodeloval, je bilo predsedovanje iniciativnemu odboru sveta za varnostno in zunanjo politiko pri Slovenskem odboru za Nato, pred štirimi leti pa je bil med podpisniki v Delovi Sobotni prilogi objavljenega premišljevanja o stanju v državi ob obletnici padca Berlinskega zidu iz kroga Katedrale svobode, neformalnega združenja oseb s področja kulture, znanosti in gospodarstva.