V senci mojstrovih cipres
Van Goghov muzej, Amsterdam Ob petdesetletnici širok nabor razstav, dogodkov in knjižnih izdaj
Balet
Adolphe Adam: Giselle Cankarjev dom, Ljubljana Četrtkova premiera nove produkcije ikoničnega romantičnega baleta Giselle je dala ljubljanskemu baletnemu ansamblu dobrodošlo možnost, da na velikem odru zasije z mednarodnimi zvezdami. Koprodukcija SNG Opera in balet Ljubljana s Cankarjevim domom je posebna prav zato, ker jo je koreograiral José Carlos Martínez, trenutni direktor baleta pariške Opere, kjer je balet tudi nastal. Martínez je hotel ustvariti sodobnejšo verzijo baleta, neokrnjeno, blizu sodobnemu gledalcu, a še vedno dosledno izvirni postavitvi Julesa Perrota in Jeana Corallija. Njegova verzija je klasična, z majhnimi posegi v prvotno koreograijo, posegi se kažejo v detajlih, zaznavnih le verziranemu očesu, kot je na primer malce drugačna peta pozicija rok vil v 2. dejanju. S scenograijo, kostumograijo in osvetlitvijo je rezultat estetsko dovršena osvežitev klasike. Zanimivo je, kako Martínez razteza čas med predstavo; s koreograijo narekuje tekoč potek zgodbe, mestoma ga ustavi, ko to narekuje libreto. Plesalce »zamrzne« v pozi, kot da bi se čas ustavil, na primer v prvem dejanju, ko Giselle izve za Albrechtovo laž. Takšne tableaux vivants imajo skoraj ilmski učinek.
V naslovni vlogi je bila tehnično izjemna Anastasia Matvienko, večletna prvakinja Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu, njena Giselle je izražala mladostniško naivnost in nedolžnost. V variaciji prvega dejanja je pokazala popoln nadzor nad telesom z zadržanimi pozami na konicah prstov, tehnično zahtevni variaciji drugega dejanja je dodala mehkobo gibov, tako značilno za romantični balet. Nekoliko manj prepričljiva je bila v igralski pantomimi, predvsem v »sceni norosti«, v kateri Giselle zgolj z igro izrazi šok nad spoznanjem, da je njen ljubljeni Albrecht zaročen, izgubi razum in umre. Pantomimski prizori Anastasie Matvienko so bili zvadeni (vloga ji je zelo dobro znana), a malce predvidljivi in šablonski. Tako čudovito bi bilo videti njeno svojstveno interpretacijo, njene ideje. Solist SNG Opera in balet Ljubljana Kenta Yamamoto je bil kot Albrecht, princ, v katerega se Giselle zaljubi, suveren in precizen.
Odlikovala ga je čista in izpiljena tehnika, ki jo je podredil muzikalnosti, kar ni zanemarljivo, saj danes v baletu prevladujeta razkazovanje tehničnih sposobnosti in bravura. Anastasia Matvienko je predstavila rusko šolo baleta, Kenta Yamamoto pa ideal romantičnega baleta: čustven in hkrati plemenit karakter. Kljub razlikam sta se plesalca dobro ujela, v pas de deux drugega dejanja sta se gibala v popolni sinhronizaciji in tudi glasbo sta čutila skupaj, kot celota.
Pravo nasprotje plemenitemu Albrechtu bil Hilarion, lovski čuvaj, ki ga je upodobil Denis Matvienko, priznani solist, ki je z ženo Anastasio zapustil Rusijo zaradi vojne z Ukrajino. Kot Hilarion je bil robusten, a iskren. Baletni ansambel je bil solidno pripravljen in osvežitev ga je bilo videti na velikem odru, kjer je lahko zadihal s polnimi pljuči. Opazno je bilo, da so plesalci nevajeni velikega odra, saj ga niso znali v celoti izkoristiti – primerno veliki dvorani bi mestoma lahko še podaljšali linije. Priznanje si zasluži ženski zbor, ki je v drugem dejanju plesal vile oziroma duhove umrlih neporočenih deklet, tako imenovanih Wilis. Ples vil na začetku drugega dejanja je bil eden izmed vrhuncev večera: plesalke so v unisonu lebdele na špicah in z misteriozno osvetlitvijo ter meglicami na odru pričarale domišljijski svet romantizma. Dirigent Kevin Rhodes je izvrstno vodil orkester, zamislil si je čist, angelski zvok, preprost, a efektiven, saj ravno po tem kliče Adamova glasba. Tempi so bili perfektni, ne prepočasni, kar je dobrodošla redkost, saj se danes glasba prilagaja plesu in upočasnjuje. Rhodes je sledil plesalcem, tako da so se popolnoma ujeli z orkestrom. Čeprav je orkester pokazal korektno igro, ni mogel v celoti izpolniti dirigentovih idej. Kostumi so bili pravi balzam za oči, klasični in s čudovito barvno paleto, pasteli za kmečka dekleta in bogati žametni toni za plemstvo. Kostumograf in scenograf Iñaki Cobos Guerrero je že večkrat sodeloval z Martínezom in je tokrat zasnoval tudi scenograijo. Zdi se, da današnji koreograi radi izberejo klasične balete ter jim dajo novo preobleko, bodisi klasično bodisi moderno. David Dawson je v sodobni koreograiji poleg Giselle postavil še balet Romeo in Julija, Nacho Duato je postavil Trnuljčico v neoklasičnem slogu, Aleksej Ratmanski pa se je usmeril v historično informirane rekonstrukcije baletov 19. stoletja. Na tem spektru je Martínezova Giselle na tradicionalni strani in zdi se, da išče ravnovesje med inovacijo in zvestobo izvirni koreograiji, vprašanje pa je, ali je to pozitiven izziv ali ovira. Ima sploh smisel iskati inovacije v baletih 19. stoletja? Smo že vse videli, je to variiranje iste teme ali je ravno to gonilna sila, ki drži historični repertoar še danes na odrih?
Ne glede na odgovor, če ta sploh obstaja, so dela kot Giselle priljubljena tako med občinstvom kot med umetniki. Slednji so v četrtek v Cankarjevem domu uprizorili kakovostno predstavo, prežeto z novo energijo. Zato upamo, da bo ljubljanski baletni ansambel še večkrat nastopil na odru Gallusove dvorane.
Van Goghov muzej v Amsterdamu je odprl vrata junija 1973, danes pa poleg del van Goghovih sodobnikov v njem hranijo in predstavljajo največjo zbirko umetnikovih del na svetu – obsega kar 200 slik, 400 risb in 700 pisem.
Muzej, katerega zgradbe sta zasnovala arhitekta Gerrit Rietveld in Kisho Kurokawa, je leta 2017 obiskalo 2,3 milijona ljudi; postal je najbolj obiskani muzej na Nizozemskem ter 23. najbolj obiskani na svetu, rekord, ki je še bolj pomenljiv ob dejstvu, da je van Gogh v času življenja prodal le eno sliko, bo gotovo podrlo letošnje jubilejno leto, v katerem se bodo obsežne razstave van Goghove umetnosti razmahnile ne le po Evropi, temveč tudi po ZDA.
Muzej van Goghovemu delu običajno nameni eno ali dve razstavi na leto, preostale so posvečene drugim umetnikom (večinoma s konca 19. stoletja), letos pa bodo mojstrovo delo med drugim počastili s tremi obsežnimi razstavami, pri čemer bo prva – Izbrati Vincenta: portret družinske zgodovine – med 10. februarjem in 10. aprilom kot »pripoved o dvomih, neuspehih, ponosu in zmagoslavju« razpirala van Goghovo družinsko zaledje in razkrivala, kakšno vlogo so igrali umetnikov brat heo, njegova žena Jo Bonger in njun sin, ki mu je bilo prav tako ime Vincent, tako pri uveljavitvi van Gogha kot svetovno znanega slikarskega mojstra kot pri ustanovitvi muzeja.
Od Pariza do Arlesa
Na najambicioznejši razstavi bo obravnavano umetnikovo bivanje v Auvers-sur-Oise, vasi severno od Pariza, kjer je preživel zadnje mesece življenja; Van Gogh v Auvers-sur-Oise: njegovi zadnji meseci, na kateri bo na ogled približno štirideset slik, ki jih je dokončal pred samomorom julija 1890, bo v Amsterdamu na ogled med 12. majem in 3. septembrom, nato bo odpotovala v Pariz, kjer si jo bo v Musée d'Orsay mogoče ogledati od 3. oktobra do 28. januarja prihodnjega leta.
Potujoča bo tudi razstava Van Gogh in avantgarda: moderna pokrajina, ki se skozi podrobno in obširno raziskavo osredotoča na
Vincent Willem van Gogh (sin Thea in Jo van Gogh ter ustanovitelj muzeja) tik pred odprtjem Van Goghovega muzeja 2. junija 1973 van Goghove slike in dela njegovih sodobnikov, ki so nastajala ob reki Seni na obrobju Pariza (razstava bo med 14. majem in 4. septembrom
Vincent van Gogh: na ogled na Umetniškem inštitutu v Chicagu, v Van Goghovem muzeju pa med 13. oktobrom in 14. januarjem 2024). Med majem in avgustom bodo v Metropolitanskem muzeju v New Yorku na ogled tudi van Goghove ciprese, motiv, ki ga je umetnik odkril na jugu Francije in upodobil v številnih delih.
V počastitev petdesetletnice muzeja bosta izšli tudi knjigi Atlas: van Gogh v Brabantu (Ron Dirven in Helewise Berger, W Books) in Vincentov Arles: kot je in je bil; v prvi, ki bo na policah ob 170. obletnici umetnikovega rojstva, so opisane vasi, v katerih je van Gogh odraščal in pozneje ustvarjal – predvsem Zundert, Helvoirt, Eten in Nuenen –, avtorica Linda Seidel pa z Vincentovim Arlesom (University of Chicago Press) prinaša bralcu vodnik po točkah in predelih tega provansalskega mesta, ki sta jih zaznamovala življenje in delo Vincenta van Gogha.
Podeželska cesta v Provansi ponoči ,