Lanski sneg

Že najmanj od leta 1942, ko je Irving Berlin spisal za ilm Holiday Inn slovito božično pesem White Christmas, se zdijo sanje o belih zimah tako rekoč večne. V krajih, kjer smo sneg nekoč imeli, so zaradi vse bolj segretega obličja zemlje zime praviloma le še zelene, vsaj trikrat smo v tej pričakovali zajetno pošiljko belih snežink, pa so se napovedi v večini krajev izkazale za pretirane. Ko je naposled le padla – in to dan za tem, ko smo slavili svetovni dan snega –, je bilo še huje kot ob prvem snegu sezone. Že v zgodnjih jutranjih urah, ko se je prijemal cestišč in se je delala poledica, so bili zaradi zdrsov tovornih vozil zaprti nekateri deli avtocestnih odsekov, izpadi so nastajali na avtobusnih linijah ljubljanskega potniškega prometa, zaradi pretrganega daljnovoda na Gorenjskem so železniški promet speljali na avtobus, iz različnih delov države so poročali o polomljenem drevju in oviranju prometa, podrtih električnih drogovih in pretrganih električnih vodnikih ter izpadih elektrike.

Že s prvimi dežnimi kapljami bo belina marsikje pozabljena skorajda kot lanski sneg, največ veselja z njo bo ostalo pregovorno varčnim Gorenjcem, tudi v krajih pod Kredarico, kjer se je snežna odeja zadebelila na okoli dva metra. Do naslednjega (praznega) upanja bo zima vztrajala vsaj v eni od najslavnejših sodobnih pravljic, čeprav je tudi ta v teh desetletjih postala tako zelo nostalgična.

Včasih, pred desetletji, ko je snežilo in je puhasta muca Copatarica – ob oknu, skozi katero se je videlo tiho padanje belih kosmov – šivala copatke za otroke iz Male vasi, podložila jih je še z zajčjo kožo, da bi bili toplejši, smo tudi mestni otroci iz ljubljanske Rožne doline v šolo v center morali peš, in to po zasneženi cesti. Večer pa se je končal s sankanjem z Rožnika po cesti in kidanjem snega pred hišo.