Izdajalska poteza – a s čigave strani?
Združitev muzejev Zgodovina mora ostati stvar zgodovinarjev, ne pa politike, poudarja ministrica za kulturo
Združitev Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve v novi javni zavod, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, buri tako splošno kot strokovno javnost. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj pravzaprav hrani Muzej slovenske osamosvojitve in kakšen naj bi bil njegov namen ter kakšne posledice bo imela združitev.
• Muzej osamosvojitve nima zbirke in svojega legitimnega obstoja, meni ministrica.
• Opozicija v želji po preprečitvi združevanja grozi z interpelacijo.
• Z novim kustodiatom bodo okrepili tematiziranje osamosvojitve.
Muzej slovenske osamosvojitve je vlada Janeza Janše ustanovila 4. marca 2021 (ob 30. obletnici razglasitve samostojnosti in neodvisnosti države), v sodnem registru pa je bil kot javni zavod registriran 16. avgusta istega leta. V muzeju poudarjajo, da je bil ustanovljen s ciljem, da se »na enem mestu zbira, ohranja in proučuje premično kulturno dediščino, vezano na osamosvojitev in nastanek samostojne in neodvisne Republike Slovenije, ter predstavlja muzealije, s tem povezana znanja in vrednote ter zgodovinski čas konec osemdesetih in z začetka devetdesetih let«.
Kot je novembra lani ob napovedi združitve muzeja novejše zgodovine in muzeja osamosvojitve dejala ministrica za kulturo Asta Vrečko, »ob nastanku muzeja osamosvojitve niso bile narejene strokovne podlage, ta muzej nima zbirke in kot tak nima svojega legitimnega obstoja«. Če je del javnosti v muzeju osamosvojitve videl ideološki projekt prejšnje vladajoče garniture, pa se je poleg vprašanja zbirke – obdobje pokrivajo že Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše zgodovine Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor – kot problematično izrisalo tudi vprašanje prostorov, saj je tedanja vlada muzeju dodelila prostore, obljubljene Arhivu Republike Slovenije.
Interpelacija ministrice in akcijski načrt združenja
Vlada Roberta Goloba je sklep o združitvi muzejev pretekli teden sprejela navkljub žuganju z interpelacijo o delu ministrice za kulturo, k pripravam nanjo pa se je te dni vrnila NSi; ker je kot stranka z osmimi poslanci ne more vložiti (postopek zahteva najmanj deset podpisov), bodo podporo najverjetneje iskali pri poslanski skupini SDS. »Glede interpelacije: lahko razpravljam o muzejskih zbirkah več kot en dan. Interpelacije se lahko zgolj veselim, da predstavim vse argumente,« je ob tem dejala Asta Vrečko.
Na dogajanje se je včeraj odzval prvak SDS Janez Janša, ki je na novinarski konferenci Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) – udeležili so se je še predsednik Združenja VSO Lojze Peterle, nekdanji državni sekretar Jelko Kacin in nekdanji minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel – dejal, da »tukaj ne gre zgolj za dejanje neke ministrice, ki ni dorasla svoji funkciji in ki dela škodo vsem naokrog, ampak gre za soglasno odločitev vlade, in s tem je zadeva preskočila na raven, kjer smo soočeni z dejstvom, da je vlada s svojimi pooblastili potegnila izdajalsko potezo«. Po prepričanju nekdanjega premiera je s tem želela preusmeriti pozornost od drugih družbenih in političnih težav, odločitev pa je označil za »strel z obema rokama v obe koleni«.
Če bo vlada v postopku vztrajala, bodo začeli po Peterletovih besedah uresničevati svoj akcijski načrt, ki ima več elementov, ne samo zborovanja (podrobnosti je napovedal po 10. februarju), Kacin pa je poudaril, da so proces osamosvojitve vse politične sile izpeljale skupaj in skupaj tudi nadaljevale; to, kar je vlada storila s svojo odločitvijo, je po njegovem izbris, zgodovinska napaka in aroganca. Ob tem je Rupel prepričan, da želi aktualna vlada državo preoblikovati po svoje in prevzeti zgodovino, ker pa je »slovenska država najpomembnejša kulturna dediščina«, je »ne bi smeli poškodovati na noben način«.
Izjavo o združitvi muzejev so podali tudi zaposleni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer so opozorili, da so o postopku izvedeli iz medijev. Kot so dejali, jih o »nameri ukinjanja in združevanja obeh ustanov, o strokovnih izhodiščih, smislu in posledicah ukinjanja in združevanja, ni nihče vprašal ali obvestil«.
Program in načrt dela nespremenjena
Asta Vrečko je včeraj ponovno poudarila, da ne gre za ukinitev muzejev, temveč za združevanje v novi javni zavod, pri katerem ostane program nespremenjen, ostanejo tudi zaposleni in načrt dela, dejala pa je tudi, da v postopku sledijo strokovnim pomislekom, izpostavljenim že ob ustanovitvi muzeja osamosvojitve. Pri tem je vredno omeniti, da bo z združitvijo muzejev prenehal mandat obema trenutnima direktorjema – Jožetu Dežmanu na čelu muzeja novejše zgodovine in Željku Osetu na čelu muzeja osamosvojitve – ter tudi drugim organom spojenih zavodov. Do imenovanja direktorja, vendar za največ eno leto, bo ministrica za kulturo imenovala vršilca dolžnosti.
Zaposleni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije poudarjajo, da se jim glede na omejene razstavne in depojske prostore muzeja »zdi prav poudariti temeljitejše ukvarjanje z dediščino osamosvojitve«, ministrica pa je dejala, da se na ministrstvu strinjajo, da je čas, da v muzeju sistemsko okrepimo ta čas naše zgodovine, kar bodo storili z novim kustodiatom.
Več kot 350 obiskovalcev in srce Jožeta Pučnika
Ob tem je »temeljitejše ukvarjanje z dediščino osamosvojitve«, ki ga omenjajo zaposleni muzeja novejše zgodovine, ključno postaviti v ustrezni kontekst. Muzej novejše zgodovine slovensko osamosvojitev tematizira v dveh sobah, ki razpirata tako politične, družbene in kulturne silnice od osemdesetih let dalje, kot tudi sam proces osamosvajanja, vključno z desetdnevno vojno in prvimi koraki samostojne države, ob tem pa hrani ključne osamosvojitvene predmete, kot sta petnajst metrov dolga in deset kilogramov težka slovenska zastava, ki je 26. junija 1991 prvič zaplapolala na Trgu republike v Ljubljani, ter osnutek odlitka prvega slovenskega grba. V nasprotju s tem Muzej slovenske osamosvojitve s skopo razstavo Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu (na ogled do 15. marca 2023) obiskovalcem ponuja predvsem vpogled v nekaj predmetov iz zapuščine Jožeta Pučnika.
Slednjo na štirih policah vitrine in stropni instalaciji – ta med drugim vključuje rdečo vrvico, ki simbolizira Pučnikovo srce, pa tudi njegove »zdravstvene težave«, saj trije sklopi vozlov na
V muzeju osamosvojitveje je na ogled razstava
vrvici označujejo njegove obvode koronarne arterije – med drugim predstavljajo Pučnikovi članki in razprave, zavrnjeno pismo brata Ivana, spričevalo o šolskem uspehu v 8. razredu klasične gimnazije v Mariboru in izjavo njegovega sina Gorazda Pučnika. V vitrini je tudi volilna skrinjica, uporabljena 23. decembra 1990 na volišču KS Stane Rozman v Ljubljani, ki jo sicer hrani muzej novejše zgodovine, nad njo pa visijo Elanove skakalne smuči iz serije »Slovenija«, ki jih hrani Tehniški muzej Slovenije. Ob tem obiskovalca pričakajo tudi nekaj plakatov in dve video projekciji, ki razgrinjata predvsem spomine Pučnikovih sodobnikov na njegovo življenje in delo, razstava pa se z nekaj panoji nadaljuje tudi na vrtu hiše na Jamovi ulici v Ljubljani, kjer začasno deluje muzej.
Poveden je tudi podatek, da je Muzej novejše zgodovine Slovenije lani zabeležil 15.419 obiskovalcev, v Muzeju slovenske osamosvojitve pa je trenutno razstavo Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovin
Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu.
skem spominu in spremljevalni program po besedah direktorja Željka Oseta »obiskalo več kot 350 oseb«. »Bistveno boljši je odziv na spletu, kjer je na ogled virtualna razstava. Na obisku smo gostili več predšolskih skupin – delegacija otrok nas je presenetila z ročno izdelano voščilnico za božično-novoletne praznike,« je pojasnil. Preteklo začasno razstavo Narod glasuje za? … Samostojnost! Plebisciti skozi čas (beneški, koroški in slovenski) je po njegovih besedah obiskalo 564 obiskovalcev.
Združitev prinaša kadrovsko okrepitev
Na dogajanje so se v skupni izjavi pred dnevi odzvali tudi Skupnost muzejev Slovenije, Slovensko muzejsko društvo in Mednarodni muzejski svet Slovenija, ob tem pa poudarili, da polemike spremljajo z obžalovanjem, saj po njihovi oceni mečejo slabo luč na delovanje muzejev v Sloveniji. »Namesto da bi razprava potekala na strokovni ravni in utemeljitvah, smo priča ideološkim diskvaliikacijam
in delitvam, paradoksalno ravno ob zgodovinskem dogodku, ki je uspel, v trenutku odločitve, to plebiscitarno preseči,« so zapisali, ob tem pa opozorili, da so gradivo, povezano z osamosvojitvijo, na podlagi avtonomije stroke ter njene strokovnosti in etičnosti zbirali skrbno, predmeti pa so sistematično in strokovno ovrednoteni in hranjeni kljub številčno in inančno podhranjenemu kadru.
»Verjamemo, da je iz zapisanega razvidno, da politiki za boljšo interpretacijo obdobja ni bilo treba ustanoviti novega muzeja, temveč bi morali poskrbeti za izboljšanje infrastrukture vseh obstoječih. Novonastali je namreč vse sistemske tegobe podedoval,« so še dodali. Kot poudarjajo, je stroka prepričana, da združitev muzejev lahko prinese pozitivne učinke, saj se je s tem muzej, ki v svojih zbirkah hrani najpomembnejše artefakte tega obdobja, pomembno kadrovsko okrepil, »sistemska ureditev kulturi namenjene infrastrukture pa mora postati nacionalni konsenz in zaveza vseh«.
»Za boljšo interpretacijo obdobja ni bilo treba ustanoviti novega muzeja; morali bi poskrbeti za izboljšanje infrastrukture vseh obstoječih,« meni stroka.