Zadnjič ni poslednjič
Ko smo mladi, je nad nami samo nebo. Že res, da je kakšen mozolj velik kot Šmarna gora ali kar Pohorje, ampak vse je na svojem mestu, deluje z neustavljivo močjo. Nebesu in bližnji okolici pomagajo hormoni in druge skrivnostnosti življenja. A nič ni za zmeraj. Zlagoma naša življenjska kompozicija, ki jo poganjajo briketi časa, zapelje tudi skozi kakšen predor, mi na krovu pa nekako izgubljamo
Navijam za zadnjič, zdi se, da se mi lahko brez večje škode zgodi večkrat.
življenjsko ostrino. Potreben je notranji sporazum, da je sonce enako, ko vzhaja in ko zahaja. Potem ko se nekako poenotimo, se od nekod priklati abraham. Moški ga diplomatsko označujemo kot vrhunec moči in pameti, ženske, ki so se spotaknile na številki štirideset, pa v smeh. Lahko njim, imajo dve pomladi. Nisem še slišal, da bi kakšna gospa praznovala abrahama. Priznati moram, da sem v življenju imel kar veliko sreče. Povedano starinsko in simbolično: večkrat kot repo sem jedel krompir v oblicah. Kaj je na krožniku, pa postaja vedno manj pomembno, odloča tisto, kar je ali česar ni v glavi.
Vedno znova me namreč prešinja spoznanje, da sem ali bom to ali ono doživel zadnjič v življenju in na tem svetu. Jezikoslovje nekako svetuje, da je bolj kot »zadnjič« dokončno »poslednjič«. Navijam za zadnjič, zdi se, da se mi lahko brez večje škode zgodi večkrat. Poslednjič namreč ne dovoli popravkov. Nekakšen besedni putin, je eden in pika. Zdaj se srečujem z ugibanjem, do kdaj si bom lahko pokonci sklonjen zavezoval vezalke čevljev, na eni nogi vstopil v spodnjice, brez nevarnosti za druge in sebe vozil kolo, se spomnil imen in priimkov ljudi, ki so mi v življenju veliko pomenili. Saj so tu, vidim jih na lastne oči, a eden je brez imena, drugi brez priimka. In tako naprej in nazaj. Zadnjič napreduje.
Vrhunec za javno uporabo se je zgodil, ko sem se v letošnjem poletju sam odpravil z jadrnico iz Kopra na otok Lastovo. Žena že deset let noče z mano, norcem v vsakem vremenu. Na sanjski otok sem po sanjskem morju plul in priplul več kot tridesetkrat. Lepot ne seštevaš. Ko sem se odpravil, odvezal vrv, sem rekel, da bo zadnjič. Ni bilo. Obrniti sem moral. Zadnjič in poslednjič je bilo lanskega avgusta. Bog ali kar nekaj včasih je. Lažje in lepše se je spominjati predzadnje kot poslednje poti.