Milan Erič: Svetlobe. Slike in objekti 2013–2023
Bežigrajska galerija 2/kustos Miloš Bašin/
Slikarstvo Milana Eriča ponuja gledalcu zelo osebno, izvirno izkušnjo soočenja s svetom fantazijskih form, ki se navezujejo bodisi na svet znanstvenih podob s tematiko vesolja bodisi na vizualno zakladnico znanstvene fantastike. Te podobe na subtilen način dopolnjujejo in povezujejo dva registra oblik. Na eni strani narativno komponento, pri kateri gledalec z aktivno udeležbo dokončno rekonstruira in dopolni zgolj nakazano pomensko dimenzijo. Ta ostaja asociativna, v večini primerov pa je zasidrana v univerzumu podob, ki izhajajo iz znanstvenofantastičnih ilmov in upodobitev ali iz znanstvenih dokumentarnih fotograij vesolja. Druga dimenzija Eričevega slikarstva temelji na dejstvu, da skušajo forme zgolj nakazati občutenje, čustva in domišljijske predstave, s katerimi nekako konceptualiziramo znanstvene podatke, dejstva in odkritja o vesolju ter svetu fascinantnih podob, ki ga nosi v sebi.
Podobe neskončnosti in komaj doumljivega sveta vesolja so tako pri Eriču povod za raznoliko, atraktivno in fascinantno predelavo ter igro podob, s katerimi smo soočeni bodisi pri dokumentarnem vizualnem materialu ali pri znanstvenofantastičnih žanrih popularne kulture. Njegove slike na njim lasten način vzpostavljajo dialog s svetom znanstvenih podob vesolja, domišljijo popularnih interpretacij znanstvene fantastike ter samostojno likovno govorico slik.
Ta razsežnost Eričevega slikarstva, torej samostojna, avtonomna izraznost oblik, ki so zavezane ekspresivni govorici, je tista komponenta del, s katero slikar pred opazovalce teh kozmičnih pripovedi postavi svet form, ki se porajajo, razblinijo ali nekako rastejo ter se bohotijo pred njegovimi očmi. Pojavnost in metaforična razsežnost svetlobe, ki je že v naslovu razstave, je dejavnik, ki te forme privede v bivanje, jim pomaga nastopiti v vidnem svetu ter se izviti iz teme. Ta Eričeva metaforična raba svetlobe tako povzroči, da smo pri opazovanju form na njegovih platnih neprestano soočeni z majhnimi kozmogonijami, subtilnimi pripovedmi o nastanku form ali bivajočega nasploh. Vse to je vključeno v obširno in povsem osebno slikarjevo meditacijo o formalnem svetu podob vesolja ter tematizaciji tega v umetnosti in mitologiji.
Kot povsem nazoren in neizprosen kontrast tem fantazijskim, pogosto lirično navdihnjenim formam so v galeriji postavljeni readymade objekti, s katerimi avtor nekako »polemizira« z drugim polom razstave. Na ta način je vzpostavljen dialoški dvogovor med formo in objektom, nezaključeno fantazijsko podobo in vsakdanjim predmetom ter med estetsko dimenzijo slik in funkcionalno rabo predmeta. Eričeva raba raznovrstnih formalnih registrov artefaktov na razstavi, slik in readymadov je le ena izmed komponent ravno tako raznovrstnih pomenskih plasti, ki jih vsebuje to soočenje predmetov v prostoru in podob na platnih.
Avtor je med drugim izjemno cenjeni mojster risbe, kar je očitno tudi na slikah iz cikla Svetlobe, saj so na številnih platnih takoj opazni izjemni risarski detajli, deli slik, ki so nastali kot produkti risarske imaginacije. Slike tako niso zgolj seštevek detajlov in posamičnih fragmentov, marveč te drobne forme živijo tudi lastno življenje oblik in ponujajo gledalcu obilico užitka v razbiranju in opazovanju njihovega izvijanja iz oklepa teme. Slike tako na svojevrsten način razvijejo skoraj povsem lasten in samostojen diskurz o celoviti formi in detajlu ter o svetlobi, ki povzroči izhajanje forme iz teme.
Gledalčevo razbiranje tega diskurza slike ni le projekcija njegovih misli v njene forme, ampak je tudi razbiranje njihovih implicitnih diskurzivnih zmožnosti in dialoga. Readymade objekti na tej razstavi so tako verjetno komentar teh diskurzivnih razsežnosti slik, ki se zdijo samozadostne, avtonomne entitete, a je prav to soočenje z objekti moment razstave, ki nam sugerira ter tematizira tako hvaljeno in vseprisotno težnjo po ukinjanju meje med umetnostjo in vsakdanjim življenjem.
Razstava Svetlobe nam na precizen in estetsko zavezujoč način predstavi avtorjevo interpretacijo sveta neskončnih možnosti form, ki jih vsebuje vesolje, tako na fotograijah kot v svetu znanstvenofantastične popularne kulture. Istočasno govori o diskurzivni, samostojno formalni dimenziji slikarskega medija, o njegovi vlogi v svetu sodobnih podob in objektov ter ponuja slikarjevo interpretacijo segmenta tega neskončnega univerzuma vizualnega materiala. Razstava je na ogled do 17. februarja.