Vrnitev K67

Na ploščadi pred medijsko hišo Delo, kamor sem v 80-ih, ko so črno vdovo ravno zgradili, še kot osnovnošolka hodila k očetu na obisk v službo in me je rad peljal na kosilo v menzo pri Vidi, v najvišjem nadstropju, stoji – kot točka srečevanja – kiosk. Kiosk, v kakršnih so bile nekoč traike, prodajalne vstopnic ... Bili so večinoma rdeči, zeleni, beli. Legendarni kiosk obuja spomine. Kiosk z oznako K67, ki ga je konec šestdesetih let zasnoval priznani arhitekt Saša Mächtig in je bil nepogrešljiv del urbane opreme mest, je zagotovo eden izmed presežkov slovenskega oblikovanja. To so prepoznali tudi v newyorškem muzeju MoMA in ga umestili v stalno zbirko sodobne umetnosti. Nazaj k spominom. Ena prvih »ta lepših« cvetličarn v Ljubljani, v Mostah zraven tržnice, Cvetje Eli, se je začela prav v kiosku. Rdečem, dvojnem, katerega velika okna so bila pogosto orošena od dihanja cvetlic in ljudi, ki se jih je naenkrat nagnetlo notri. Vsi s(m)o si želeli čim dlje čakati na svoj šopek, da bi lahko opazovali, kakšne mojstrovine za poroke, bankete, hotele ustvarja lastnik Janez Seliškar z ekipo, ki je kasneje implementirala tudi danes najbolj svetovljanska cvetličarja Marjana Lovšina in Tomaža Smrtnika.

Bel kiosk z napisom »Pr' Badovincu« je stal za Bežigradom, pri srednjih šolah in fakultetah, ter imel daleč naokoli najboljše hot doge. Zelen K67 je pred halo Tivoli služil kot blagajna za nakup vstopnic za koncerte, hokejske in košarkarske tekme ... Pred nekaj leti pa so oranžnega začasno postavili na Novem trgu v Ljubljani in sva vanj – za nekaj minut nostalgije – vstopila s prijateljem, novinarjem Dejanom Pušenjakom, ter se strinjala, da je, kot bi se vrnila v neki drug čas.

Zagotovo ima vsakdo kakšno posebno doživetje v zvezi s kioskom K67. Bili so res nekaj zunajserijskega. Takih ne delajo več.