Kritiki so prepričani: to je njegova najboljša knjiga
Bret Easton Ellis je bil v osemdesetih letih eden najvznemirljivejših pisateljev na svetu. Pri komaj nekaj več kot dvajsetih letih je zaslovel z romanom Manj kot nič, v katerem je opisoval divje življenje zadrogiranih in bogatih mulcev z Beverly Hillsa, in kritiki so ga takrat začeli opisovati kot novega Salingerja. Postal je pisateljska zvezda. Kasneje je dvignil prah z romanom Ameriški psiho, v katerem glavni junak Patrick Bateman, nasilni in narcisoidni psihopat, hladnokrvno ubija ljudi. Oseminpetdesetletni pisatelj, ki se je dolgo zdravil zaradi odvisnosti od drog in depresije, še posebej po tem, ko je zaradi prevelikega odmerka mamil umrl njegov dolgoletni ljubimec, kipar Michael Kaplan, ima dobro poslušan podkast, v katerem rad napada politično korektnost in je, četudi sam homoseksualec, kritičen do skupnosti LGBT. Rad dviguje prah. Njegova najnovejša knjiga The Shards (Črepinje) govori o resničnem brutalnem umoru na eni od elitnih srednjih šol v Los Angelesu, ki jo je tudi sam obiskoval. O tej temi je premišljeval že leta 1982. Kritiki so navdušeni in mnogi so prepričani, da je to njegova najboljša knjiga.
Za Guardian je pred kratkim povedal, da je Ameriški psiho dobil tako slabe kritike, da je bil prepričan, da ne bodo izdali nobene njegove knjige več. Trideset založb je takrat odpovedalo sodelovanje z njim. Vsi Ellisovi romani se začnejo kot družbene komedije in končajo kot upodobitve trpečih duš v peklu, še hujšem od tistega, ki ga opisuje Dante. In vendar o sebi meni, da je predvsem moralist, ki opisuje, kako izpraznjenost modernega sveta njegove junake preoblikuje v nasilneže in morilce.
The Shards je tudi samoizpovedna knjiga, saj v njej veliko piše o sebi. »Že od nekdaj sem si želel pisati o svojih najstniških letih, o sošolcih, o tem, da so bila tista leta naporna in kruta, a vseeno posebna.« Piše tudi o svoji družini. O tem, da bi si želel, da bi bili njegovi starši bolj ljubeči. Je pa vesel, da ga je oče vodil v kino, ko je bil še otrok. Gledala sta grozljivke in akcijske ilme, ki niso bili primerni za otroke. »To je bil čas, ko je bilo tako dobro odraščati. Svet je bil svobodnejši. Ni bilo toliko moralistov.« Prepričan je, da je generacija X ena najbolj konservativnih. »Mi smo živeli v svobodi, ki se je počasi razblinila, in nova konservativnost, ki preplavlja sodobni svet, je prav reakcija na tisto svobodo v 80. in 90. letih.«