S prepovedmi knjig poskušajo vsiliti druge različice zgodovine
Pisatelji ohranjajo večne vrednote, ki nam omogočajo misliti, pisati, slikati in uporabljati domišljijo, je prepričan indijski novinar in pisatelj
Med gosti mednarodnega pisateljskega srečanja na Bledu, ki ga pripravlja Pen, je tudi novinar in pisatelj Salil Tripathi, zdaj član odbora mednarodnega Pena, ki že dolgo na različne načine brani svobodo izražanja.
Tripathi se je rodil v Bombaju, po študiju v Indiji in Združenih državah Amerike se je zaposlil kot novinar, deset let je bil dopisnik iz Singapurja in Hongkonga, potem je desetletje preživel v Londonu, zdaj živi v New Yorku. V Londonu je bil zaposlen v sekretariatu organizacije Amnesty International, vodil je tudi raziskovalni misiji v Nigeriji ter Bosni in Hercegovini.
Kot član odbora britanskega Pena je vodil odbor za ogrožene pisatelje, med letoma 2015 in 2021 pa odbor za zaprte pisatelje ameriškega Pena. Prispevke večkrat nagrajenega novinarja so objavili v časnikih Wall Street Journal, Washington Post, New York Times, Financial Times, New Republic, International Herald Tribune, New Yorker, na Otoku Independent, Times in Guardian.
Gospod Tripathi, v ponedeljek je Salman Rushdie v spletnem govoru na podelitvi britanskih knjižnih nagrad opozoril, da je svoboda izražanja na Zahodu na nevarnem razpotju. Kakšno je vaše stališče do zdajšnjega poseganja v starejše knjižne izdaje in vse pogostejšega cenzuriranja, ki ga v zadnjih dveh letih vidimo v ZDA?
Oba pojava sta po mojem izredno nevarna. Če iz knjig izločamo oznake, kakršne so na primer, da je nekdo debel, temnopolt, črn in podobno, odstranjujemo nekaj, kar je pravzaprav produkt svojega časa. S tem otrokom ne bomo pomagali. Preprosta rešitev bi bila, da bi knjige ostale take, kakršne so pisatelji napisali, razlaga pa bi bila prepuščena učiteljem, mladim bralcem morajo razložiti, da je danes žaljivo koga poimenovati črnec ali indijanec, ni pa bilo tako v času, ko je bila ta ali ona knjiga napisana. Pravzaprav gre za izjave knjižnih likov, ne pisateljev, kar pomeni, da ne cenzuriramo pisateljev, ampak njihove izmišljene junake. Tu se znajdemo že na drugačni, metaforični ravni.
Bolj nevarno se mi zdi dogajanje v Združenih državah, kjer si mnogi želijo, da bi pisateljem tako rekoč predpisali, kako pisati knjige, mladim bralcem pa določili, kaj iz šolske knjižnice lahko preberejo in česa ne. Prebral sem res imenitno poročilo o deklici, stari okrog dvanajst let, ki je eni od mam v nekem šolskem odboru predlagala, da dvajset knjig, ki so jih nameravali prepovedati, najprej prebere in se potem pride pogovorit z njo. S prepovedmi knjig, ki lahko opolnomočijo otroke, ženske, pripadnike manjšin, poskušajo nekateri krogi vsiliti pravljične različice zgodovine, ki otrok niso zmožne pripraviti na prihodnost. Edina korist prepovedovanja knjig v šolskih knjižnicah je, da so v drugih javnih knjižnicah in knjigarnah izvodi prepovedanih naslovov toliko bolj iskani in vidni. Vendar tako početje ustvarja dve vrsti Amerike: eno, ki bi prepovedovala, in drugo, ki tega noče početi. To vsekakor ni dobro.
Primeri zaprtih ali na različne načine preganjanih pisateljev po svetu dajo misliti, da moč peresa iz grba mednarodne pisateljske organizacije ne zmore zmeraj premagati meča. Poleg tega se zdi, da organizacije od mednarodnega Pena do Amnesty International največ takih primerov vedno zaznajo v istih državah.
Da in ne, če bi iskali podobnosti, bi jih seveda našli. Če pogledate na Penov seznam preganjanih, boste našli veliko primerov iz Kitajske, Savdske Arabije, Vietnama, Irana in Turčije. Ameriški Pen podeljuje nagrado za svobodo pisanja, na njihovem seznamu boste našli deset držav, ki najpogosteje pošiljajo pisatelje v zapor, a na tem seznamu je tudi demokratična država Indija, ki načeloma ne bi smela biti tam. Kakorkoli, zmeraj in kjerkoli bi se morali truditi in spraviti pisatelje iz ječe, za njihova dela vemo, da bodo obstala, a moramo osvoboditi avtorje, da bodo morda napisali še kaj. Poznamo primere pisateljev iz Eritreje in Etiopije, o katerih domnevamo, da so zaprti več kot deset ali petnajst let, sploh ne vemo, kako je z njimi.
Umetna inteligenca je zmožna ustvariti svojo različico resničnosti. Spremljali smo poskuse spremeniti zgodovinske knjige, spremeniti preteklost in hkrati novice, oboje je bilo videti zelo kredibilno.
Z zagovarjanjem človekovih pravic ste se kot svetovalec ukvarjali v Kolumbiji, delti reke Niger, v Burmi in drugod, kjer so bili zaznani dolgotrajni spori med lokalnim prebivalstvom in velikimi korporacijami. Za kakšne probleme in izzive je šlo?
Izvirni greh velikih gospodarskih družb je običajno dejstvo, da so povezane ali vsaj zelo blizu centrom politične moči oziroma oblasti. Seveda bi morale zmeraj in povsod upoštevati veljavno zakonodajo, a pogosto se zgodi, da sodelujejo z lokalnimi oblastmi, ne pa z lokalnim prebivalstvom. Če nameravate črpati nato v Kolumbiji, boste sklenili posel v Bogoti in potem še v Casanareju, kjer boste imeli natovod, prebivalcev tamkajšnjih vasi pa o tem ne boste niti vprašali za mnenje, čeprav bo natovod postavljen na njihovem ozemlju. Edino, kar zmeraj svetujemo, je, da družbe pridobijo privolitev lokalnega prebivalstva, v nasprotnem primeru se bo razbohotilo nezadovoljstvo, ki prinese probleme. Podjetja za zaščito svojih vlaganj angažirajo zasebna podjetja za varovanje, ta pa slovijo po uporabi pretiranega nasilja.
V besedilu, ki ste ga pripravili za blejski nastop, omenjate nevarnosti, ki jih pisateljem prinaša vse bolj razširjena uporaba umetne inteligence. Pisateljem polagate na dušo, da jih ne čaka le boj za zaščito avtorskih pravic, ampak da bodo morali zmagati v večji civilizacijski bitki, ki zahteva boj proti lažnim pripovedim. Pisatelji govorijo resnico, ne navajajo zgolj dejstev, pravite, vzdržujejo večne vrednote, ki nam omogočajo misliti, pisati, slikati, uporabljati domišljijo.
Pred nami je velik izziv, saj se zdaj niti še ne strinjamo o tem, kaj se sploh dogaja. Umetna inteligenca je zmožna ustvariti svojo različico resničnosti. Spremljali smo poskuse spremeniti zgodovinske knjige, spremeniti preteklost in hkrati novice, oboje je bilo videti zelo kredibilno. Spoznati resnico bo v prihodnosti tudi naloga zgodovinarjev in novinarjev. Je neki posnetek, neka izjava res resnična ali sodi v resničnost, ki jo je nekdo ustvaril? Veliko vlogo pri prepoznavanju resnice ima angažirana literatura, vloga pisateljev je tudi v tem, da v kočljivih situacijah opozarjajo na dejstva. Velik izziv bo ohraniti neovrgljiva dejstva, pri tem pa se pisatelju postavljata dve težavi: če je satirik, je njegovo orodje humor, v katerem je treba pretiravati, če je pisatelj, si mora izmišljati resničnost, saj bi bil sicer zgolj dokumentarist. To bo velik izziv takrat, ko bo umetna inteligenca zmožna napisati roman.
Vaš obisk na Bledu je pospremila informacija, da ste osebni prijatelj Salmana Rushdieja. Kako je z njim po lanskem napadu?
Dobro se poznava, napad ga je stal očesa in roke, a kolikor vem, spet počne različne reči, začel je hoditi na prireditve, prihodnji teden bo nastopil na seminarju časnika Financial Times, predvsem pa dokončuje knjigo o tem, kar se mu je zgodilo lani poleti. V nedavnem pogovoru za New Yorker je odlično formuliral odgovor na vprašanje o krivdi: ne krivi usode, vere ali vlade, ampak zgolj in samo storilca. To je pomembno, zmeraj mora posameznik odgovarjati za svoja dejanja.