Stanko Klinar (1933–2023)

V sredini aprila se je v devetdesetem letu od nas poslovil cenjeni sodelavec Stanko Klinar. Rojen je bil na Hrušici pri Jesenicah, po gimnaziji je študiral angleščino in nemščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za študij germanistike ga je navdušil prijatelj Vital Klabus, tudi sam izvrsten prevajalec. Po opravljeni diplomi je Klinar osem let poučeval angleščino na jeseniški gimnaziji, leta 1968 pa se je na tedanjem oddelku za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani zaposlil najprej kot lektor, kasneje je postal višji predavatelj in nazadnje docent za angleški jezik.

Bil je učitelj z dušo in telesom. Ni bil profesor, ki bi hitel z ene konference na drug simpozij, ampak se je resnično posvetil poučevanju. Skozi njegove roke so šle generacije slovenskih anglistov, ki se najverjetneje strinjajo v eni ugotovitvi: brez Klinarja študij angleščine ne bi bil takšen, kakršen je bil. Najsi je učil lektorske vaje, prevajanje, kontrastivno analizo ali besedotvorje: Klinar te je naučil! Bil je strog, a pravičen. Na njegov izpit nihče ni šel nepripravljen. S številnimi nekdanjimi študenti in celo dijaki z jeseniške gimnazije je ostal v prijateljskih stikih vse življenje.

Magistriral je leta 1989 na temo Slovenska zemljepisna imena v angleških besedilih, doktoriral pa leta 1996 na temo Načelni vidiki prevajanja iz slovenščine v angleščino. Ko smo pred petimi leti pripravljali zbornik ob njegovi 85-letnici, nas je presenetilo, kako obsežna je pravzaprav njegova bibliograija. Stanko Klinar namreč nikoli ni veljal za enega od jezikoslovcev, ki bi zbirali sicris točke in objave v indeksiranih revijah, kot je danes v modi. Poleg učbenikov in monograij so tu še številni znanstveni in strokovni jezikoslovni prispevki, ki jih je bilo tudi tematsko težko razvrstiti zaradi vsebinske širine in povezovanja raznih področij. Imel je izostreno oko in uho za posebnosti ter lepoto tako angleškega kot slovenskega jezika; nadvse dragoceni so zato njegovi članki, v katerih je povezoval imenoslovje, pravopis in terminologijo tako v angleščini kot v slovenščini, ter mnogi članki in predavanja, ki jih je namenil že poklicnim prevajalcem, v katerih je, tudi sam izvrsten prevajalec, tankočutno obdeloval praktične probleme »s terena«. Skupni imenovalec vseh njegovih del ostaja izbrušen slog, jasna misel in neposredna beseda, pogosto začinjena z značilnim klinarjevskim ščepcem humorja.

Zunaj anglističnih voda je bil Stanko Klinar cenjen v gorniških krogih. V mladih letih kot alpinist in gorski vodnik, kasneje kot avtor planinskih vodnikov po Karavankah in Julijskih Alpah ter nepozabnih Sto slovenskih vrhov, ki so pravzaprav že literatura. Desetletja so izhajali tudi njegovi pogosto polemični jezikoslovni razmisleki v Planinskem vestniku. V gore je zahajal vse življenje, občudovalec narave in njenih lepot, le zadnja leta mu je to preprečila bolezen.

Stanko Klinar bo številnim generacijam slovenskih anglistov ostal v spominu kot izvrstni jezikoslovec, tisti, ki smo ga bolje poznali tudi zunaj strokovnih in univerzitetnih okvirov, pa bomo pogrešali plemenitega človeka in zvestega prijatelja.