Vselej je treba nekaj bodisi braniti bodisi si prizadevati za krepitve, družba se spreminja, se bogati, zgodijo se krize, sredstva se krčijo, od ustvarjalcev programov in umetnin se zahteva vedno več.
delavke in mediji prepoznavajo kot referenčnega ter strokovnega sogovornika in zagovornika ter da v koalicijski pogodbi in usmeritvah aktualne garniture lahko prepoznamo vrsto naših zahtev. A te še niso stvarnost.
Kam bi se Asociacija rada usmerila oziroma kako bi delovala v prihodnje, kakšni so vaši načrti? Omenili smo, da načrtujemo organizacijski razvoj, ki bi med drugim pomenil možnost doslednega delovanja in vplivanja na kulturno politiko v večjih središčih po državi, pri čemer se zavedamo, da v vseh občinah za neodvisno kulturo ni ne kritične mase ne sredstev, ki bi pomenila resen razvoj, a je ključno, da se neodvisna kultura lahko krepi, razvija in vpliva na dobrobit prebivalstva. Poti razvoja so ob vse bolj aktivnih in manj reaktivnih prizadevanjih za oblikovanje politik na ravni države tudi krepitev certiikata Kulturno podjetje, v katerem prepoznavamo pomemben mehanizem za spodbujanje umetnostnega trga, dvig ugleda kulture v družbi in, morda najpomembneje, spremembe v delovnih razmerjih, dinamikah, prispevek k uspešnosti, inovativnosti in kohezivnosti v organizacijah, institucijah, gospodarstvu, prispevek k zdravju in dobremu počutju tiste skupine ljudi, ki je motor naše družbe. Prihodnje leto bomo, če bo šlo vse po načrtih, na povabilo model
Gre za širok spekter aktivnosti, ki so lahko bistvene za krepitev kakovosti življenja posameznikov, naj bo tistih, ki imajo alzheimerjevo ali parkinsonovo bolezen, ali slehernika, ki se spoprijema z oslabljenim duševnim zdravjem oziroma socialno izoliranostjo. Spoznali smo, da v domačem okolju že imamo številne kakovostne prakse, projekte, kot so Umetnost glasov, Film v bolnišnicah, Modro brati in kramljati, B-Air in številni drugi, a je njihov učinek ogrožen, ker nam manjkata področna čezsektorska strategija in sistemsko inanciranje, ki bi tovrstne aktivnosti naredila manj fragilne, torej tudi bolj dolgotrajno v oporo koristnikom. Pomembno se nam zdi, da tudi v Sloveniji naposled preizkusimo model socialnega preskribiranja, povežemo akademike, zdravnike, odločevalce, umetnike, psihologe, ter ugotovimo, ali bi tudi pri nas tak model lahko bil pomembna komplementarna storitev zdravstvu z učinki, kot so med drugim skrajšane čakalne vrste, manj predpisanih zdravil, večja socialna podpora in vključenost. Študije o donosnosti (ROI) so presenetljive. Na primer, po navedbah Univerzitetnega kolidža v Londonu so študije pokazale, da za vsak funt, ki je vložen v integralni del sistema oziroma socialnega povezovalca, h kateremu človeka v stiski napoti zdravnik, ki ga ne more zdraviti, saj nima izičnih obolenj, ta pa ga napoti do umetniških dejavnosti v skupnosti, zdravstvena blagajna privarčuje do štiri funte. Ali kot povedo z drugimi številkami, nekatere simulacije so pokazale, da so lahko tovrstni 'nepotrebni' obiski, ki jih lahko sheme odpravijo, enakovredni plačam štiri tisoč zdravnikov. Seveda naše osnovno poslanstvo ostaja krepiti položaj neodvisne kulture, pa tudi kulture in izbranega nabora vrednot v družbi na splošno.
Zavedamo se, da v vseh občinah za neodvisno kulturo ni ne kritične mase ne sredstev, a je ključno, da se lahko neodvisna kultura krepi, razvija in vpliva na dobrobit prebivalstva po državi.
Kako ocenjujete dolgoročni vpliv oziroma pomen Asociacije za slovenski kulturno-umetniški prostor ter njegove ustvarjalce? Morda je naš vpliv in pomen mogoče relektirati skozi besede direktorja Centra nevladnih organizacij Gorana Forbicija, kot jih je ob vrsti navdihujočih, državniških, kritičnih, kritično-komičnih, kolegialnih, tudi nostalgičnih, izrekel na praznovanju naše nedavne obletnice: 'Če Asociacije ne bi bilo, bi si jo bilo treba izmisliti.' Večplastnost in večzvočnost izjave je v njeni srži vsekakor treba vzeti resno: Asociacijo in njej podobne podporne ter zagovorniške strukture družba, kulturno-umetniški prostor ter ustvarjalci v sistemu, ki ga živimo, potrebujejo. Če jih ni ali če so, in če z njihovimi stališči nismo složni ali pa smo z delom zadovoljni, si jih je treba izmisliti, se organizirati, se vključevati, odločati in si prizadevati za oblikovanje rešitev, ureditve po naši meri … V idealni viziji prihodnosti do trenutka, ko 'monitoringa organizacij' ne bi več potrebovali. Vpliva in pomena Asociacije na slovenski kulturno-umetniški prostor in vseh, ki ga sestavljajo, vsekakor ne smemo zanemariti, a hkrati tudi ne, da je prostora za sorodna prizadevanja na pretek in da v prizadevanjih Asociacija ni osamljena. Pa tudi, da ima, kot je zapisano na začetku ustave, v Sloveniji oblast ljudstvo.