O vzdržnih pogojih dela se je treba vselej in znova pogovarjati
Društvo Asociacija si že dvajset let prizadeva za izboljšanje sistemskega položaja ustvarjalcev
Pretekli mesec je Društvo Asociacija, zagovorniška in servisna organizacija, ki skuša zagotavljati trajnostne pogoje za profesionalno delovanje nevladnih organizacij ter samostojnih ustvarjalcev, praznovalo dvajsetletnico delovanja. Polona Torkar (1986), nekdanja urednica Radia Študent, danes pa vodja strokovne pisarne in podpredsednica Asociacije, je poudarila, da slednja v svojih prizadevanjih ni osamljena.
Asociacija je bila vzpostavljena pred dvema desetletjema. S katerim mankom se je tedaj ukvarjala?
Društvo Asociacija je po spominih tistih, ki so njegovi spremljevalci od začetka, torej od leta 1992, kot neformalna mreža nastala tako, da so se predstavniki organizacij in posamezniki povezali v odziv na vsakokratne razpise, inanciranje in splošne pogoje dela v neodvisni kulturi, kot jih je narekovala takratna ureditev. Tak način dinamike dialoga z ministrstva je v praksi rezultiral v tem, da so bili z glasovi in zahtevami vselej kakšen teden prepozni in bi na ureditev bistveno uspešneje vplivali, če bi se odzvali prej. Odločevalci so namreč po pripovedovanju v razgovorih pogosto pokazali pripravljenost in vsaj navidezen posluh, a vselej dodali, da je zadeva trenutno končana ter jo je mogoče urejati le v prihodnosti, s prihodnjimi mehanizmi … Jasno je bilo, da se mora neformalna združba najprej formalizirati, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti, nato pa še profesionalizirati.
Kako je Asociacija delovala v prvih letih in kakšen je bil njen razvoj?
Sporadično in retroaktivno do prvih zaposlitev, ki so pomenile bolj sistematično sledenje politikam, oblikovanje usmeritev in ciljev ter doslednejše vključevanje v procese razprave ter oblikovanja politik in ukrepov. Vsekakor je bil velik uspeh društva najprej prepoznavnost in nato vse bolj aktivno vključevanje v procese odločanja, kar je vselej odvisno tudi od posluha odločevalcev in visoke birokracije. Prizadevanja, odločnost in glasnost so tako tik pred in med formalizacijo na primer pomenili, da smo se na nacionalni ravni v primeru sodobne umetnostne produkcije okrog leta 2002 premaknili od zgolj projektnega do programskega inanciranja. Tudi razpisi so bili zanjo vsako leto, četudi je bila dinamika njihove objave nestabilna in torej vzrok za zagovorniške akcije.
Na katere projekte oziroma iniciative ste najbolj ponosni? Nismo prepričani, ali v zagovorništvu na splošno ima smisel šteti lovorike, četudi je uspehov vselej vrsta. Taka je pač narava dela, vselej je treba nekaj bodisi braniti bodisi si prizadevati za krepitve, družba se spreminja, se bogati, zgodijo se krize, sredstva se krčijo, od ustvarjalcev programov in umetnin se zahteva vedno več. O vzdržnosti in pogojih dela se je treba vselej in znova pogovarjati, jih analizirati, pa ne zgolj z oblastmi na lokalnih in državni ravni, tudi medsebojno. Naše poslanstvo je jasno: zagotavljati trajnostne pogoje za profesionalno delovanje nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, dejavnih v umetnosti in kulturi, ter si prizadevati za izboljšanje njihovega sistemskega položaja. Poslanstvo je trajno, nam pa uspe na poti kaj temeljnega doseči. Pri tem ne smemo pozabiti, da je to, kar je Asociacija danes, produkt članov, ki so se v prizadevanjih Asociacije prepoznali, ter plod dela vrste ljudi, ki so Asociacijo pripeljali do ravni, kakršna je danes. To zaupanje in delo sta veliki odgovornosti.
Če spregovorimo konkretneje: za uspeh vsekakor štejemo, da nam je večkrat uspelo vzpostaviti dialoške skupine na ministrstvu za kulturo, stalnica so tudi že dolgo na ravni MOL. Tu so tudi prizadevanja in uspehi na ravni bolniškega nadomestila, natančneje, vpeljava možnosti nadomestila za prvih trideset dni, potem to, da umetnikom, ki dopolnijo 55 let, ni treba več obnavljati statusa, preprečitev uvedbe spodnjega cenzusa, torej minimalne višine sredstev, ki bi jih po takratnem predlogu morala samozaposlena v kulturi vselej zaslužiti, da bi status lahko sploh imela, potem vsa povišanja sredstev na razpisih za nevladne organizacije, izrazitega pomena so bila tudi naša prizadevanja in odzivi na zakonodajo v času pandemije. Ob tem je prav tako ključna vsa servisna dejavnost, s katero pomagamo samozaposlenim prebroditi težave ali razumeti možnosti in obveznosti, naša čezsektorska prizadevanja in še bi lahko naštevali.
Tovrstno delo nedvomno zaznamujejo tudi številni neuspehi.
Ja, to je treba vselej poudariti; sredstva so se tudi krčila oziroma drobila med več upravičencev, ni nam uspelo preprečiti zaostritve pogojev za vstop v status samozaposlenega v kulturi in tako dalje. Nismo še v stanju, ko bi se lahko enakovredno aktivno vključevali prav v vse dimenzije neodvisnega dela po državi, ta del našega poslanstva vsekakor nameravamo okrepiti. Seveda pa ne smemo obiti dejstva, da nas odločevalci, javnost, ustvarjalke, kulturne prenesli in prilagodili za potrebe Romunije ter tako vzpostavili model za vzpostavitev modela po Evropi. Ob tem se vse bolj ukvarjamo tudi z učinki, ki jih imata kultura in umetnost na zdravje in dobro počutje. S projektom CultureForHealth smo se po Evropi seznanili s številnimi iniciativami in shemami, ki uspešno zajemajo omenjene učinke, pa tudi s strategijami, ki jih na to temo vpeljujejo države, regionalne oblasti in lokalne skupnosti.
Katere primere dobre prakse bi izpostavili – tudi v slovenskem prostoru? katerega dobi plačilo, ki je znaten vir za preživljanje. Omenjeno plačilo je torej več kot le gola nagrada za prispevek k [...] udejstvovanju, kar pomeni, da občasno honorarno delo ne zadostuje. To pomeni, da vsakršno pogodbeno razmerje niti njegova odplačnost še nista odraz opravljanja dejavnosti, ki jo oseba opravlja kot svoj poklic. Kot izrečeno novembra, vsaj mi državni svet jemljemo in ga bomo jemali resno. V danem primeru tako dolgo, kot bo treba.«